Komikovi spomini so 
dolg seznam sramote

Buckinghamska palača. Grad Windsor. Spodnji in zgornji dom britanskega parlamenta. Prestižna hotela Ritz in Savoy. Londonski prostori snemalnih studiev Pinewood, 20th Century Fox in televizijske hiše BBC ter časnikov Tattler in The Times. Zveni kot vodnik po zanimivostih britanske prestolnice, a je hkrati zemljevid – čeprav pomanjkljiv – krajev, na katerih se je komik Stephen Fry brez zadržkov vdajal svoji kokainski razvadi. »Želim se opravičiti lastnikom, menedžerjem in predstavnikom poslovnih prostorov in zasebnih domov, pisarn, polic, klubskih mizic, ki so se znašli na seznamu moje sramote. Zdaj je čas, da dvignete telefonsko slušalko, pokličete policijo in me kaznujete za pretekla dejanja,« je v svoji novi biografiji More Fool Me, ki prihaja v knjigarne na prvi oktobrski dan, zapisal zvezdnik.

Odkritost, čeprav boleča, je njegovo vodilo

Depresija, bipolarna motnja, poskus samomora, odvisnost. To niso več besede, ki jih ne bi smeli izgovoriti, čeprav jih še vedno obdaja tančica tabuja. Še vedno so skoraj neločljivo povezane z občutenjem sramu, a vendar se britanski komik, za čigar nasmehom se skriva globoko brezno notranjih stisk in bolečin, o njih ni le razgovoril, ampak jih je spravil na papir. V avtobiografiji The Fry Chronicles izpred štirih let je namreč brez dlake na jeziku razkril dolgoletni boj z depresijo in bipolarno motnjo, kar ga je že večkrat privedlo na prag samomora, prvič že pri rosnih 17 letih. Tokrat pa se je odločil popisati burno »obdobje pretiranega razvrata in preobilja«, ko je začenši sredi 80. let preteklega stoletja začel drseti v spiralo kokainske odvisnosti, ki se mu je sčasoma iztrgala z vajeti. A vendar tudi tedaj, ko ga je imel beli prah že pod popolnim nadzorom, sebe ni videl kot odvisnika.

Dnevnik hedonizma

Pisalo se je leto 1986. Večer, ki ga ne bo nikdar pozabil. Večer, ko ga je prvič poneslo v belo omamo, ki ga je držala vpetega v svoje mreže nadaljnjih 15 let. »Kako naj razložim nepojmljivo potrato časa in denarja, ki sem ju vložil v 15 let odvisnosti? Na desetine, če ne na stotine tisočakov funtov in prav toliko ur sem zapravil s snifanjem in vlečenjem kokaina, namesto da bi to energijo raje vložil v pisanje, nastopanje, razmišljanje. V življenje na splošno,« se s pisano besedo sprašuje Britanec, ki ne more »verjeti, kako velikanski idiot« je bil. Še zlasti ker je o svojem razvratu bral in se skozi osebni dnevnik, ki ga je pisal v omami, vrnil v čas, ko so mu priložnosti polzele skozi prste in preostalo v nos. A leta pozneje je iz tega znal potegniti nekaj dobrega in je s pomočjo zapiskov narkomana spesnil svoje že tretje spomine.

S kokainom so mu šle križanke lažje od rok

Nekateri si z njim dvignejo razpoloženje. Drugi tako pobegnejo pred sivino vsakdana. Tretji si z njegovo pomočjo napolnijo baterije. Fry pa ga je jemal iz najbolj preprostega razloga, ker mu je bil všeč. »Kokaina nisem jemal, ker bi bil depresiven ali pod prevelikimi pritiski. In ne, ker bi bil nesrečen. Ampak ker mi je bil resnično všeč.« Toda svoj lonček k omamljanju je verjetno primaknilo tudi njegovo razrahljano duševno zdravje, saj je prav s pomočjo alkohola in kokaina – o tem se je vsaj prepričal – lažje uravnaval velikanska nihanja v razpoloženju, posledico njegove diagnosticirane bipolarne motnje. »Kadar ne moreš nadzirati svojega razpoloženja, je najlažje reči, da te, ko si pretirano energičen, alkohol malce zamori in da te, ko se čutiš na tleh, kokain dvigne. Še zlasti če ne razumeš, kaj je s teboj narobe. A zame je bila koka čudovita droga za pomiritev. Najraje sem jo jemal doma, saj sem nato dolge ure lahko prebil pri igranju besednih in miselnih iger ter reševanju težavnih križank.«

Več sreče kot pameti

Močnejših drog, kot je heroin, ni nikdar poskusil, saj je pred njimi malce trepetal, a lakote po kokainu skoraj ni mogel potešiti. Spletel si je lastno mrežo preprodajalcev in si tako zagotovil, da nikoli ni ostal brez vsaj malce belega prahu. Streznilo ga ni niti dejstvo, da je le za las ušel sodnemu preganjanju zaradi posedovanja in posledično ječi. Ko ga je pijanega na motorju ustavila policija, so ga trije grami prepovedane substance pekli, že žgali skozi majhno torbico. Vrečkice se je poskušal kradoma znebiti, a – neuspešno. Možje postave so ga prepeljali na policijsko postajo, ga ovadili zaradi vožnje pod vplivom alkohola in spustili na prostost. Ob tem pa je presrečni zvezdnik na obremenilno torbico povsem pozabil! »Za menoj je pritekel policist, s torbico v roki,« se dne, ko je imel več sreče kot pameti, spominja Fry. Torbico mu je vrnil, ne vedoč, da mu je hkrati vrnil tudi mamilo. To pa je Stephen, srečen, da ni za rešetkami, še isti večer povlekel v nos.