Ko se znajdemo iz oči v oči s smrtjo, nas lahko prevzamejo občutja strahu, negotovosti, morebiti celo krivičnosti usode, če menimo, da v življenju še nismo vsega postorili ali da je naš čas nastopil prezgodaj. Toda nekdanji vodilni glas kultne skupine The Smiths, ki je na svet privekal kot Steven Patrick Morrissey, se smrti, ki mu morda trka na vrata, kljub komaj 55 letom nikakor ne boji. »Če umrem, pač umrem. Če ne, pa ne. A trenutno se počutim dobro,« je fatalistično dejal Morrissey in razkril, da se bojuje z rakom, ki so mu zdravniki že večkrat napovedali vojno in ga s štirimi posegi poskušali izkoreniniti. »Vem, da na nekaterih fotografijah nisem videti najboljše, toda to naredi bolezen. Doslej sem imel že štiri posege za odstranitev raka.«
Najprej čir na želodcu
Ena najvplivnejših oseb v zgodovini popularne glasbe, ki je po lestvici izpred dobrega desetletja po vplivu na britanski glasbeni sceni prekašala celo legendarne The Beatles, se še ni poslovila od snemalnih studiev in koncertnih odrov. Ne nazadnje je trenutno na evropski turneji, na kateri predstavlja svoj zadnji album World Peace Is None of Your Business, s katerim je glasbene sladokusce razveselil pred komaj slabimi tremi meseci. Kljub dejstvu, da je zadnje leto in pol hodil le iz bolnišnice v bolnišnico. Preteklo leto se je zanj namreč začelo s čirom na želodcu, barrettovim sindromom in dvojno pljučnico. Sledila je težka zastrupitev s hrano, letošnje poletje pa ga je v posteljo položila infekcija dihal. Vmes so mu zdravniki očitno odkrili še raka, zaradi česar so mu položili na srce, naj se, če ve, kaj je zanj dobro, poslovi od odrov in odpravi v zasluženi pokoj, kar pa je pri glasbeniku naletelo na gluha ušesa. Glasba je namreč zasidrana globoko v njegovo bit in poleg tega je prepričan, da bo imel dovolj časa za počitek, ko bo mrtev. Četudi se hkrati zaveda, da za glasbenike sčasoma napoči čas, ko morajo odpeti poslednjo pesem. »Zdaj sem v starosti, ko bi moral nehati ustvarjati glasbo. Mnogo skladateljev klasične glasbe je namreč umrlo že v 34. letu starosti, a jaz sem še vedno tu. In nihče ne ve, kaj naj z menoj,« je malce sarkastično dejal, a vendar še vedno nepripravljen, da še zadnjič prime za mikrofon.
Morda se bojuje z zahrbtno boleznijo, toda naj iz vojne odide kot zmagovalec ali poraženec, Morrissey je vdan v usodo. Naj se zgodi, kar mu je namenjeno, ob čemer ga ne razjeda strah pred možnostjo odhoda v onstranstvo. Kako bi tudi ga, ko pa ga že vse življenje spremlja malce morbidno občudovanje smrti. Skoraj obsedenost z njo, ki se prepleta z vero, da »onkraj tega sveta obstaja drugačen, boljši svet,« zaradi česar ga je večkrat obšla celo zavist do ljudi, ki so pokojni. »S smrtjo sem skoraj malce obseden že vsaj od svojega osmega leta, zato sem se pogosto spraševal, ali ni to morda že naravno čustvo za tiste, ki jim je usojeno, da si sami vzamejo življenje,« je pred desetletji izdal svoja razmišljanja. »Če bi obstajala čudežna tableta, s katero bi se lahko upokojil in odšel v onstranstvo, bi jo verjetno brez razmišljanja vzel. Misel na smrt me fascinira do te skrajnosti.«
Še svet literature
Večina pop zvezdnikov ikonski status doseže šele posmrtno, toda Morrisseyju je to uspelo že na tem svetu. Zato je zanj morda skoraj logičen naslednji korak, da ob glasbeni zakraljuje še v sferi katere druge umetnosti. Umetnosti pisane besede. Kajti kot je lani na knjižne police prišla njegova avtobiografija, se je zdaj odločil poigrati še z malce bolj domišljijskim svetom, saj se trenutno posveča svojemu prvemu romanu. »Ne morem reči, da sem v sklepni fazi, a vseeno odlično napredujem s pisanjem prve novele. V tisk bo šla verjetno že naslednje leto in z malce sreče bom tako za vselej prenehal peti. In bom s tem osrečil vrsto ljudi,« je še dejal Morrissey, verjetno malce v šali, saj skoraj ni pop ali rock glasbenika, ki bi se lahko pohvalil s tako zvestimi oboževalci kot prav on.