Že pri trinajstih je začel iskati uteho v alkoholu, tako se je pač tolažila večina pripadnikov razvpite politične rodbine. Patrick Kennedy je v oddaji CBS razkril družinske tegobe in neprijazno odraščanje, ki so mu pustili neizbrisen, boleč pečat.
Mati Joan je vse dni preživela pijana v halji, oče, senator Ted, se je političnih pritiskov razbremenjeval s pijačo, se spominja nekdanji kongresnik, prepričan, da je prav alkohol slovitemu klanu onemogočal normalno življenje. Tako razkriva tudi v svoji biografiji, ki mu jo številno sorodstvo zaradi razgaljenih in nič kaj prijetnih skrivnosti zameri, toda Patrick vztraja, da je bilo pisanje del njegovega lastnega zdravljenja odvisnosti. »Vsi v družini so razvili patologijo molčanja. Tako je bilo vse moje življenje: opazoval sem vse te vplivne osebnosti, ki so vodile našo državo, doma pa so se izgubljale v omami,« pripoveduje Kennedy, čigar oče se je k alkoholu začel zatekati, potem ko je v atentatu izgubil brata, Roberta in Johna. »Kakor da bi izgubil tla pod nogami. Še posebno po smrti Bobbyja, ki ga je imel najraje na svetu. A nikoli se nismo pogovarjali o teh travmah, čeprav so nas zasledovale kakor senca,« pove Patrick, ki je nazadnje začel tudi sam posegati po alkoholu, čeprav zelo mlad. »Naše življenje je bilo tako prepojeno s pijačo, da ni nihče niti opazil, da pijem tudi jaz. Preprosto nisem izstopal,« se spominja Patrick.
Z lastno odvisnostjo se je začel spopadati leta 2006, a mu je dolgotrajno treznost uspelo vzpostaviti šele pred petimi leti, potem ko je dokončno zapustil kongres in se posvetil družinskemu življenju. A s tem ko se je postavil na noge, se je izneveril preostali družini, je prepričan nekdanji politik, ki se spominja preštevilnih prepirov med materjo in očetom, ki sta drug drugemu očitala zlorabo alkohola, čeprav sta bila večino časa oba okajena. Ted in Joan sta se nazadnje ločila – uradno zato, ker naj bi ona s pijačo ovirala njegovo politično kariero, senator svojih težav pač nikoli ni priznaval. V svoji biografiji je tu pa tam sicer omenil, da je kateri dogodek pošteno zalil ali pa da se je po smrti bratov kdaj tolažil s pijačo, da je odvisen, pa je vseskozi zanikal. In leta 1991, ko so ga s težavo soočili njegovi otroci in ga prosili, naj si vendarle poišče pomoč, jim je zaloputnil vrata pred nosom in pribil, da so si s tako hinavsko potezo zapravili njegovo zaupanje.
Patrick je nazadnje sklenil, da bo pomagal vsaj sebi, če že ne more očetu, ta je, mimogrede, umrl 2009. zaradi raka na možganih: njegova leta v kongresu, kjer je služboval od 1994., so bila začinjena z alkoholom, antidepresivi, drugimi zdravili in tudi trdimi drogami, številnih delavnikov in službenih potovanj se niti ne spominja. Sledil je mučen boj z zasvojenostjo, ki so mu sledili številni padci, vse do 2010., ko se je lotil strogega programa razstrupljanja: po tem menda ni več posegel po omamni substanci, dokončno se je poslovil od političnega življenja in se posvetil ženi ter trem otrokom. »Dolga leta sem bil talec svoje družine, ki mi je prepovedovala govoriti o težavah. Zdaj me vsi sovražijo, ker sem razkril temačne skrivnosti. Sovražili so me že zato, ker sem se o svojih stiskah pogovarjal s psihoterapevtom, čeprav v popolni zaupnosti. Neznansko jih skrbi, kaj si bo svet mislil o njih,« je pojasnil Patrick, čigar knjižno delo pa je vendarle pohvalila mama, ki ni nikoli zanikala svoje odvisnosti in je vseskozi podpirala sina na njegovi poti do novega življenja.