V najbolj divjih časih je za alkohol in droge v enem samem dnevu zapravil več, kot večina zasluži v enem mesecu ali celo dveh. Tudi po 4500 evrov na dan je zapravil za omamo in še verižno kadil. A čeprav se mu je pred leti nato uspelo otresti večdesetletne pretirane zlorabe žgane kapljice in drog ter je pred dobrim letom na začudenje vseh opustil še kajenje, je Ronnie Wood vendar vedel, da bo zaradi desetletij igračkanja z zdravjem in zlorabljanja lastnega telesa prej ali slej moral plačati davek. »Ko sem nehal kaditi, sem se spraševal, ali je mogoče pol stoletja kaditi, ne da bi se mi to poznalo na telesu. Sploh če prištejemo še vse druge razvade, ki sem jih predolgo gojil.« Zato je bil sam morda še najmanj šokiran, ko so mu zdravniki pred tremi meseci odkrili rakave tvorbe na pljučih.
Zaradi napovedane turneje skupine Rolling Stones in morda tudi približevanja sedemdesetici, ki jo je dopolnil pred mesecem in pol, je spomladi sklenil zaviti k zdravniku in opraviti celosten zdravniški pregled. Ne nazadnje bi bil že čas, saj je minilo že precej več kot desetletje od zadnjega, je tedaj razmišljal Wood in sprejel zdravnikov predlog, da mu pregleda tudi srce, pljuča in kri. »V ordinacijo se je vrnil z novico o raku na levem pljučnem krilu. Kar me, če sem povsem iskren, niti ni pretirano presenetilo.« Vseeno pa dovolj prestrašilo, da se je v mislih že poslavljal od družine. Sploh v tednu preiskav, ki bi razkrile, ali se je smrtonosni vrag razširil tudi drugje. »Tisti teden je vse, celotna prihodnost, viselo v zraku. Če bi se rak razširil, bi bil zame konec igre, moral bi se posloviti od svojih dragih. Pripravljen sem bil na slabo novico, a sem vseeno ohranjal vero, da bo vse dobro.« Morda tudi zaradi žene Sally Humphreys, ki mu je v tej hudi uri vseskozi stala ob strani. »Bila je neverjetna. Moja rama opore. Šele ko je bilo vse že mimo, mi je priznala, da je bilo to najdaljših in najbolj grozljivih sedem dni njenega življenja.« In morda bi podobno kot izbranka čutil še kdo drug, a sta se zakonca odločila Ronniejevo zdravstveno stanje zadržati le zase, saj nista želela, da bi v pekel negotovosti, ki sta ga preživljala, potegnila še koga.
Konec dober, vse dobro, bi lahko rekel kitarist. »Zdaj sem v redu. Imel sem srečo, saj me je rak le oplazil, odkrili so ga še v začetni fazi. Verjetno me ne bi smelo biti več tu, a nad mano očitno bdi zelo močan angel varuh. Ko bi mi kdo pred časom, morda celo desetletji dejal, da bom doživel, kar sem, ne bi verjel. A očitno sem nekomu tam zgoraj močno pri srcu. In tudi nekomu tam spodaj,« se je namuznil ostareli rocker, ki je sovraga ugnal v kozji rog z nekajurno operacijo, med katero so mu iz pljučnega krila izrezali sovražnika. A je bila operacija tudi vse, v kar bi Ronnie privolil. Kajti tudi če bi se rak razširil in bi se moral proti njemu bojevati s kemoterapijo, bi to zavrnil. »Še preden sem dobil vse izvide, sem se odločil, da kemoterapija ne pride v poštev. Tega bajoneta ne bi uporabil proti lastnemu telesu,« pravi, čeprav priznava, da je svoje dodala tudi nečimrnost, saj se nikakor, očitno tudi za ceno življenja ne, ne bi želel posloviti od svoje grive. »Oklepal sem se vere, da bo vse v redu. Kajti čeprav verjamem, da bi kemoterapija lahko delovala, las nisem nameraval izgubiti. Ti ne gredo nikamor!«
Ljubezen ga je umirila Glasba je morda njegova prva strast, toda slikanje je bilo njegovo odrešenje, je prepričan Ronnie, ki je že pred časom v sebi odkril tudi močno slikarsko žilico. In donosno, saj mu slike, skice in skulpture prinašajo tudi po 300 tisočakov in več. A nič od tega morda ne bi dočakal, če ga umetnik Damien Hirst ne bi pred desetletjem potisnil v rehabilitacijsko kliniko in mu notranje demone pomagal kanalizirati v slike. Kar je bil začetek glasbenikovega popotovanja k treznosti, na katerem pa je drugo prelomnico odigrala Sally, ki je do tedaj nepremišljenega Ronnieja spremenila v umirjenega družinskega moža. In lani še očeta dvojčic, za kateri bi storil vse. »Z njima želim biti, kolikor je le mogoče. Previjam ju, jima podiram kupčke, se igram z njima.« |
