KNJIŽNI MOLJ

Keith domači knjižnici dolguje veliko zamudnino

Objavljeno 25. maj 2013 12.42 | Posodobljeno 25. maj 2013 12.42 | Piše: T. P.

Keith Richards je bil knjižni molj, ki knjižnici dolguje že 20 tisočakov.

Keith Richards.

Nor, pokvarjen in nevaren. S temi besedami je Keitha Richardsa opisal glasbeni kritik in že en sam pogled na razvpitega kitarista legendarne glasbene The Rolling Stones v nas ne pusti niti senčice dvoma, da je imel prav. Kako tudi ne, ko je že vodilni glas skupine, divji Mick Jagger, priznal, da je že zgolj Keithov videz botroval njegovi odvisnosti od drog. Odvisnosti, ki je krojila tudi dobršen del kitaristovega življenja. A medtem ko je skoraj čudež, da Richards kljub divjemu rockerskemu življenju, prepojenemu z drogami in alkoholom, že skoraj 70 let tlači zemljo, je bil rockerski maček v svojih mlajših letih vendar pravi knjižni molj. Četudi malce pozabljiv, saj knjižnici v rodnem kraju dolguje zamudnino za preteklih 50 let.

Knjižnici dolguje že 20 tisočakov

Videl in obnorel je ves svet, pa vendar nič ni nanj naredilo tolikšnega vtisa kot čitalnica knjižnice v domačem mestu Dartford. »Zame je bila kraj, kjer sem sprevidel, da vendarle obstaja nekaj, čemur pravimo civilizacija. Bila je edini kraj pod soncem, kjer sem prostovoljno sledil tamkajšnjim zakonom in ljubil tišino,« se dni, ko mu je nosnice širil nezmotljivi učeni vonj knjig, spominja zvezdnik. »Tu sem se namreč lahko učil o stvareh, ki so me zanimale.« In očitno ga je radovednost tako posrkala vase, da je celo pozabil vrniti nekaj knjig in plačati zamudnino, ki je v preteklih letih le naraščala. Vse do danes. »Še vedno dolgujem zamudnino za kakšnih 50 let nazaj, ki je zdaj gotovo že astronomsko velika.« In dolg, ki ga mora vrniti lokalni knjižnici, nikakor ni majhen, saj naj bi znašal že okoli 20 tisočakov. A četudi je ta vsota za marsikoga nepredstavljiva in neodplačljiva, je za britanskega mojstra kitare, čigar bogastvo je ocenjeno na približno 175 milijonov, le kapljica v morje. Kapljica, ki mu je niti ne bo treba odplačati, če se le ponovno pojavi v knjižnici domačega kraja. Ne le zato, ker niti knjižničarji ne vedno natančno, koliko je dolžan, temveč v prvi vrsti, ker je bil Keithov slavospev ustanovi zanje neprecenljiva reklama. »Navdušeni smo, da je svetu povedal, koliko koristi je odnesel od nas. In če mu bo uspelo, da nas obišče, kar bi bila za nas izjemna promocija, bi nam tako več kot povrnil za izgubljene knjige,« je dejala Cath Anley, predstavnica knjižnice.

Deli s prijatelji