Nekdanja miss Nemčije, igralka, pisateljica in aktivistka Aslı Bayram igra eno glavnih vlog v novem slovenskem filmu Šanghaj, sagi o romski družini v Prekmurju. Pred Vikendovo premiero smo ji postavili nekaj vprašanj o filmu in o njenih družbenih stališčih. O izkušnjah s snemanja in sodelovanju med narodi nekdanje domovine smo vprašali tudi nekatere druge člane zasedbe.
Kaj vas je pritegnilo k filmu Šanghaj?
Svoje vloge zmeraj zelo pozorno izbiram. Imam kolege, ki snemajo film za filmom, ne da bi se obremenjevali s smiselnostjo ali nesmiselnostjo vloge. Jaz nisem takšna. Marko Naberšnik me je videl v nekem drugem filmu in rekel producentu: To je Amanda! Nato sva se srečala in imela resen pogovor o njegovih motivih in režijskih ciljih. Prebrala sem scenarij in videla, kako inteligenten in ganljiv je.
Kako bi opisali svojo junakinjo?
Amanda je zelo močan lik, čeprav svoje cilje dosega mirno in prefinjeno. Svoje življenje spremeni iz prostitutke v močno ljubečo mater, polno ljubezni do svojih otrok in moža. Hkrati je tudi nekakšna čutna ščipalka, ki z ljubeznijo in potrpežljivostjo drži skupaj vse, kar bi lahko razpadlo. Zanimivo je bilo odigrati vlogo, ki se dogaja v časovnem okviru dveh desetletij. To je zmeraj poseben izziv. Amanda daje filmu Šanghaj zelo poseben pridih, saj predstavlja tudi jasno podobo sodobne ženske, ki je samozadostna in ima enake pravice, pri tem pa je še zmeraj odgovorna za svojo družino. Belmondo potrebuje zelo dolgo, da to ugotovi, a Amandi je to jasno že od začetka. Osebno sem prepričana, da lahko prava ljubezen in družina preživita vse. Kar drži tudi za Šanghaj.
Kako vidite zgodovino in položaj Romov v Evropi v primerjavi s položajem imigrantov?
Sam položaj je drugačen, ampak podoba zanikanja in nezaupanja je skozi zgodovino precej podobna. Morda je glavna razlika v tem, da so imigranti sprejeti v svoji nekdanji domovini in še naprej ostajajo del tamkajšnje družbe. To jim omogoča lažje sprejemanje družbenega razlikovanja v njihovi novi državi. Romi pa pogosto niso sprejeti niti v svoji domači državi, pa tudi ne v državah, kamor bi lahko šli. In to je dvojni udarec, s katerim se morajo spopadati. Poleg tega so vrata izobraževanja in delovnih mest precej širše odprta imigrantom kakor Romom, kar je ena največjih težav in jo je treba čim prej rešiti. Tudi kar zadeva zdravstveno zavarovanje, nadomestila za brezposelnost in pokojnine.
Nemka v slovenskem filmu ni ravno pogost pojav ...
Čudovito se mi zdi, da je tako majhna država, kot je Slovenija, z omejenim filmskim proračunom posnela film s tako pomembno tematiko. Nemčija je po številu prebivalstva 40-krat večja od Slovenije, a prepričana sem, da naš filmski sklad nikoli ne bi odobril filma s takšno vsebino, kljub veliko večjemu proračunu; razumete, kaj hočem povedati? Nagrada v Montréalu za najboljši scenarij je čudovit trenutek za slovenski film in mednarodna pozornost za film Šanghaj.
Ali menite, da bo ta film pomagal dvigniti zavest o romski kulturi, ali vas je k projektu bolj pritegnila zgodba?
Oboje, zgodba in upanje na širše zavedanje. Film je zdaj posnet in z modro distribucijo ob pomoči države ter medijsko pozornostjo bi lahko dosegel zelo široko distribucijo po Evropi in tudi globalno. Skrajni čas je za to. Če si na primer pogledate Madžarsko, pa tudi Francijo in več držav na Balkanu, kaj vse se tam dogaja Romom, potem vidimo, da Evropa potrebuje znak in konkretno akcijo proti takšnemu temačnemu nadaljevanju te krasne stare kulture. Romi in druge podobne kulture so del božjega stvarstva ravno tako kot vsaka druga kultura. Če kdo ne verjame v obstoj Boga, potem mora vsaj sprejeti nedotakljivost človekovih pravic, ki jih dajemo drug drugemu, ne glede na kulturo, barvo kože, religijo, družbeni status ali izobrazbo.
A Rome družba pogosto doživlja kot grožnjo ...
Tisti, ki ne spoštujejo pravic drugih, so pravi demoni naše družbe. Oni se skrivajo pred resnico življenja. Ustaviti moramo vse vrste rasizma, nacionalizma, kulture sovraštva, prepovedovanja in družbene osamitve posameznikov in skupin. Kako lahko v 21. stoletju molčimo, ko vidimo, da se strahopetci vračajo na pot preživelih ritualov z vonjem po krvi in potu sovraštva? Ko v svojih neumnih uniformah marširajo ter pozivajo k nasilju in prisilni odstranitvi moških, žensk in otrok? Ne! Vsi smo ljudje, na Zemlji imamo iste dolžnosti in tudi iste pravice. Dokler se ljudje držijo zakonov, moramo spoštovati njihovo samosvojost. Tako da smo po svoje vsi na tem planetu Romi, saj Zemlja ni naša last, mi smo samo gostje za časa našega življenja. Vsi, že odkar obstaja človeško življenje.
