Jude Law raje varani mož kot zapeljivec

Kostumski filmi so znova na pohodu, v zadnjih letih so pobrali več vidnih nagrad na največjih festivalih. Te dni v prazničnem času v kinih že vrtijo najnovejšo verzijo znamenite Ane Karenine, ki jo je v gledališču posnel (dodal impresivne posnetke ruskih mest in pokrajine) in zrežiral Anglež Joe Wright, avtor filma Ponos in predsodki ter Abbitte. Prepričan je, da prevod izjemnega dela svetovne književnosti v film zahteva pogum in veliko domišljije. Preštudiral je vsaj dvajset že posnetih filmov, od tega šest nemih, edina je Ano v obeh verzijah upodobila Greta Garbo. Pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj je roman napisal pred več kot 135 leti, ob izidu pa ni veljal za temeljno delo svetovne klasike, še manj za eno najuspešnejših družabnih kronik 19. stoletja. Ob prebiranju zajetne knjige in gledanju filmov se nehote zalotiš ob misli, da carska Rusija pred revolucijo v marsičem spominja na dogajanje v današnji Putinovi državi. In če smo natančni, prepoznamo kar ves aktualni svet vse večjega razpada med neznosno bogatimi in brezupno izključenimi. Zelo dober scenarij je prispeval sir Tom Stoppard, na Češkem rojeni dramatik, ki je pred desetletji že sodeloval z Rainerjem Wernerjem Fassbinderjem. Kamero je mojstrsko vodil Seamus McGarvey, Irec s klasično glasbeno izobrazbo in avtor dokumentarcev, ki mu je uspel prehod z otroškega vlaka na grozljivo parno lokomotivo, pod katero konča nesrečna Ana. Poezija so posnetki ruskega prostranstva brez in snega.

Aktualni Tolstoj

Dvainštiridesetletni Wright velja za obnovitelja kostumskega filma, in ni se dolgo obiral ter vlogo usodne Ane zaupal 27-letni britanski zvezdnici Keiri Knightley, ki ji za Ano napovedujejo oskarja, božanska Garbova jih je pri prvi Ani štela štiri manj. Ker je bilo malo denarja in nekaj težav z ruskimi oblastmi glede snemanja na avtentičnih prizoriščih, se je režiser odločil za odrske deske. Oder je mojstrsko spremenil v drsališče, hipodrom in železniško postajo, ki je pri Tolstoju (tudi sam je umrl na takšni postaji) simbol hrepenenja in konca. Pred gledalcem se vrti razkošna revija vtisov, prividov in podob sanjskega popotovanja skozi čas in duše. Kako odrešujoče v norem svetu virtualne komunikacije! Plemič in pisatelj, ki se je na grozo številne družine odpovedal premoženju, svoje celotno delo pa poklonil ruskemu narodu, je roman končal leta 1877, Sigmund Freud ga je imel za najpopolnejšo družabno kroniko. S čustvi nabito prizorišče človeških dram so postavili ob bok francoske Madame Bovary in celo Lady Chatterley. Zgodba je stara kot biblija: poročena, a nezadovoljna ženska (Ana) se zaljubi v mlajšega, čednega, drznega in ciničnega osvajalca Vronskega (Aaron Taylor-Johnson), a njen priletni mož (Jude Law) se noče ločiti. Svetohlinska družba uživa v škandalu, po tihem da prav Ani, a jo pusti pasti. Nesrečna junakinja, ki spozna, da so sanje eno, stvarnost pa nekaj povsem drugega, se vrže pod vlak. Trikotnik je Wright podkrepil z vzporedno zgodbo med Kitty in Levinom (Alicia Vikander in Domhnall Gleeson), ki najdeta srečo.

Pred leti bi 
bil zapeljivec

Jude Law pravi, da bi še pred nekaj leti hotel igrati Vronskega, danes je zanj primernejša vloga prevaranega Karenina, ki je resnično tragična oseba. Prepričan je, da so poznejši rodovi napačno razumeli Tolstoja. Največji pisec na pragu 20. stoletja ni dobil Nobelove nagrade, v Ani je nedvomno upodobil tudi sebe, osrednja oseba pa je Karenin, saj naj bi prav z njim napovedal počasen zaton moškega v zahodni civilizaciji. Režiser delno pritrjuje Lawovi teoriji, glede ruske visoke družbe (tedanje in današnje) pa meni, da je (kot vse elite tega sveta) skrajno izumetničena, nenaravna in dekadentno razgrajevalna. Tudi Ana le igra vlogo, ki ji v resnici ne ustreza več. Ve, da se je zmotila, a poti nazaj ni. Gledališka postavitev filma je naraven odgovor in aktualna metafora življenja in oseb. Wright ugotavlja: »Zgodba je zelo moderna, če hočete, večna. Kitty in Levin imata ljubezensko zgodbo, srečo najdeta na podeželju, Ana in Vronski občutita obsesivno poželenje, mesto ju uniči.« In ob Tolstoju se je resno zamislil. Bral ga je tik pred 40-letnico, ko se je odločal za družino in otroke. Tolstoj se je vse življenje ukvarjal z vprašanjem o ljubezni in zvestobi, spoznanje je pravzaprav strašljivo, a je tvegal. Misli, da je v Keiri našel imenitno igralko, saj je neustrašna pred težkimi liki in ljubi zahtevne vloge, ki so moralno večplastne. Ni skrivnost, da sta režiser in igralka dislektika in da sta oba odrasla v velikih gledaliških družinah. Wright živi v Londonu, ker želi varno razdaljo do Hollywooda, ki mu je lepa Keira precej naklonjena.