Vseameriški kavboj in junak. Rahlo sramežljiv, pa vendar z avro prave, skoraj grobe moškosti. To je bil John Wayne, v katerem so ženske prepoznale idealnega partnerja in ljubimca, moški pa so hlepeli, da bi izžarevali vsaj delček karizme, s kakršno je igralec zavzel svet. Čeprav je v svetu filma pustil neizbrisen pečat, je postal nesmrtna vseameriška ikona, ki presega okvire sedme umetnosti. Tudi zaradi tega je republikanec Matthew Harper prepričan, da bi morali dan zvezdnikovega rojstva, 26. maj, razglasiti za dan Johna Wayna. A zaman je pričakoval, da bodo kalifornijski zakonodajalci predlog nemudoma sprejeli, saj ga ni pričakalo le grenko razočaranje, temveč tudi razgreta debata. Ta se je končala z zavrnitvijo zakonskega osnutka s 35 glasovi proti in 20 za.
Zakaj? Ker ne morejo počastiti nekoga s tako rasističnimi nazori, kot jih je imel zvezdnik vesternov.
Ni le legenda filmskih platen. Zagnano se je boril proti raku, prav zaradi katerega je v 73. letu umrl, in v boj pozival vse okoli sebe, kar je šest let po njegovi smrti privedlo do rojstva Fundacije Johna Wayna proti raku. Predano se je zavzemal za pomoč vietnamskim beguncem pri naselitvi na ameriških tleh. Glasno je zagovarjal gradnjo Panamskega prekopa in menda pri podpisu sporazuma celo igral vidnejšo vlogo. Zaradi vsega tega in več si zasluži, da se en dan v letu spomnimo na tega filmskega velikana, ki je »poosebljal vrednote, ki jih Američani cenimo. Patriotizem. Odločnost. Zanašanje na samega sebe.« Tudi zaradi tega eno tamkajšnjih največjih letališč nosi njegovo ime, pred njim pa se dviguje mogočen, skoraj trimetrski kip. A medtem ko so zagovorniki zakonskega osnutka poudarjali, da je Wayne vse, kar je v Ameriki dobrega in ponosnega, je predlog med predstavniki manjšin zanetil valove ogorčenja, češ da igralčevo zapuščino kazi velikanski madež rasne nestrpnosti.
Sedemdeseta leta so bila sicer drugačen čas od današnjega, pa vendar je prav intervju iz leta 1971 za moško revijo Playboy tisti, na katerega sta se oprla kalifornijska zakonodajalca Luis Alejo in temnopolti Mike Gipson. »Verjamem v belsko nadvlado, vsaj dokler črnci ne bodo toliko izobraženi, da bodo lahko prevzemali odgovornost. Vladajočih položajev pač ne moremo zaupati neodgovornim ljudem,« je dejal Wayne tistega leta, s čimer je razburkal javnost, in nadaljeval: »Nikakor se ne čutim krivega, da so bili ti ljudje (tj. temnopolti) pred več generacijami sužnji. Suženjstva ne zagovarjam, je pa dejstvo življenja.« Zaradi takšnih in podobnih izjav se Gipson čuti osebno užaljenega, četudi ga je kot igralca spoštoval in gledal njegove filme. Česar pa ne bi mogli trditi za Loreno Gonzalez, ki v mladosti nikdar ni gledala njegovih vesternov, saj so bili prepojeni z nasiljem do ameriških domorodcev. »A huje, kot da si del filma, ki temelji na rasizmu, je, da imaš sam tovrstne rasno nestrpne nazore,« je poudarila in ponovila izjavo hollywoodskega kavboja, da je »od Indijancev sebično, da želijo zase zadržati zemljo na zahodu, saj je ogromno drugih ljudi, ki bi jo potrebovali za preživetje«.
Ne, dneva, ko bi častili Johna Wayna, v Kaliforniji ne bo. »Nasprotovati temu je, kot bi nasprotovali in zavračali jabolčno pito, ognjemete, bejzbol, podjetništvo, 4. julij,« je sklenil Harper in pridal, da so šli tokrat pri politični korektnosti predaleč. Ne nazadnje nihče ni popoln, častijo pa tudi nekdanjega predsednika Franklina Roosevelta – čeprav je med drugo svetovno vojno japonske Američane zapiral v taborišča.
