Jodie obmolknila pred kanibalom

Z ravnodušno hladnokrvnostjo, skoraj kot bi govoril o vremenu, je razložil, kaj se dogodi tistim, ki pri njem zaigrajo na napačne strune. »Popisovalec prebivalstva me je nekoč poskušal testirati. Njegova jetra sem pojedel s fižolom in poplaknil z dobrim kjantijem.« Tako je svoje težavice reševal zloglasni kanibalistični serijski morilec Hannibal Lecter, ki ga je v verjetno najbolj kultni srhljivki vseh časov Ko jagenjčki obmolknejo briljantno upodobil sir Anthony Hopkins. A ob pogledu na psihopatskega psihiatra se koža ni ježila le gledalcem, temveč je že en sam pogled nanj nagnal strah v kosti tudi Jodie Foster, ki je v filmu igrala mlado agentko FBI, edino, ki ji je uspelo Hannibalu zlesti pod kožo.

Plašila drug drugega

Ikonska srhljivka ni zaman osvojila oskarja za najboljši film in scenarij. Z igro sta si zlata kipca prislužila tudi Hopkins in Fosterjeva, čeprav ona strahu pred morilcem, ki mu brbončice zaigrajo ob okušanju človeškege mesa, ni le igrala. Seveda je vedela, da je vse le igra, da zgolj sledijo napisanemu scenariju in da je vselej obdana s snemalno ekipo, a zaradi Hopkinsove genialne igre je že prvi dan odrevenela od strahu in obmolknila. S soigralcem si vse do konca snemanja ni upala spregovoriti niti besedice! »Z njim nikoli nisem govorila, ker je bil tako strašen. Že prvi snemalni dan, po koncu bralne vaje, sem vedela, da z njim nikdar več ne želim govoriti. Prestrašil me je do kosti,« pripoveduje zvezdnica, ki se je te odločitve držala, dokler niso posneli še zadnjega kadra. »Med snemanjem resnično nikdar nisva govorila.« Zadnji snemalni dan pa je Anthony pristopil k molčeči soigralki, ki mu je s solzami v očeh priznala, kako jo plaši. Odvrnil ji je: »Ampak tudi mene je bilo strah tebe!«

De Nirova zadrga

Oskarja za lik agentke FBI je dobila pri 29 letih, prvo najprestižnejše odličje že tri leta prej, kritiške slavospeve in nominacijo za oskarja pa že pri rosnih 13, ko se je v filmu Taksist prelevila v najstniško prodajalko ljubezni. Čeprav so že takrat prepoznali njen talent, je Fosterjeva, še deklica, resno premišljevala, da bi obetajočo filmsko kariero obesila na klin. »Do tedaj sem že kar veliko igrala in bila prepričana, da je igralstvo precej butast poklic. Ne nazadnje sem le ponavljala besede, ki jih je spisal nekdo drug. Morda je bilo to v redu delo za otroške dni, a si nisem mogla niti zamisliti, da bi to počela tudi kot odrasla ženska.« Na srečo jo je vzel pod okrilje režiser Martin Scorsese, ji pokazal čar improvizacije, da je dognala, da je »igra precej več kot le izgovarjanje zapisanih besed«. A niti pod njegovo taktirko se ni vselej počutila udobno. Vsekakor ne v Taksistu, ko je morala početi stvari, ki jih kot deklica sploh še ni poznala. »Štela sem jih le 12. Ko sem dobila navodilo, naj, denimo, Robertu de Niru odprem zadrgo, sem le planila v smeh. Sanjalo se mi ni, kaj naj bi naredila.«