DUNAJ – København je gostil prelomni dogodek, pravijo tisti, ki menijo, da v zraku zlovešče visi nekaj skrivnostnega in nedoumljivega. Spektakel je kot strela z jasnega razsvetlil evropsko nebo in bog daj družbo, razmišljajo nepopravljivi romantiki, kleni racionalisti stare razsvetljenske šole vidijo v direndaju le še eno potegavščino stricev iz ozadja, ki vodijo in usmerjajo svetovni potrošniški lobi. Kot mesija je med nami pristala že pred tremi leti rojena Conchita I. Wurst! Največja svetovna prireditev zabavne glasbe (prenos je spremljalo več kot 350 milijonov ljudi po stari celini pa vse do Kitajske in Avstralije) naj bi po mnenju optimistov celo zbližala Evropo in svet! Drugačno je javno in uradno stališče z vzhoda, kjer so ruska in islamske družbe ter skupnosti prepričane, da nastop poglablja razkol v kulturni vojni med Zahodom in Vzhodom. Avstrijska senzacija je na tekmovanju zbrala 290 točk, Rusi so za Nizozemci, Švedi, Armenci, Madžari in Ukrajino pristali na visokem sedmem mestu.
Nikoli se še ni zbralo toliko novinarjev (več kot 500) na dunajskem letališču, ko se je kraljica, cesarica, skratka vladarica drugačnih naslednjega dopoldneva vrnila v prestolnico valčkov in polk in zagotovila: »Ne bodo nas ustavili!« Ne le na Dunaju je izbruhnila velika, celo nepojmljiva evforija, mnogo Rusov pa vidi v najnovejši zahodni histeriji konec Evrope … Populist in desni poslanec Vladimir Žirinovski pravi, da na stari celini ni več nje in njega, marveč le še ono. In dodal je, da je bila velika napaka, ko se je zmagovita Rdeča armada ob koncu druge svetovne vojne umaknila z zasedenega dela Avstrije. Verjetno bolj vzbuja skrb, da je eden izmed ruskih podpredsednikov Dmitrij Rogozin, ki je te dni Romunom že grozil z bombami, ker so ovirali njegov prelet, Ukrajince in druge zagovornike evropske integracije opozoril, da jih v zahodni demokraciji čakajo le dekleta z brado.
Moda in glasba pa naivni svet ljubezni …
Razsežnost dogodka ni bila pričakovana, zatorej je bil šok na sicer vse bolj dolgočasnem in predvidljivem izboru za pesem Evrovizije globok. Sprožil ga je 25-letni mladenič Thomas Tom Neuwirth. Rodil se je 6. novembra 1988 ob prelepem Traunseeju v romantičnem Gmundnu v Zgornji Avstriji. V življenju se mu ni zgodilo nič spektakularnega vse do leta 2006, ko je sodeloval na avstrijskem resničnostnem šovu Starmania in zasedel drugo mesto, leto pozneje je bil med ustanovitelji fantovske skupine Jetz anders! (Zdaj drugače!), ki pa je takoj razpadla. Leta 2011 je končal izobraževanje na graški modni šoli. Nikoli ni čutil in slutil, da bo postal nekakšen mesija v svetu družabnih omrežij, je pa vseskozi sanjal o glasbeni karieri in spektaklih na velikih odrih.
Umetni lik Conchite (ime mu je dala Tomova prijateljica s Kube), dive z brado, je skrivaj rasel dalj časa. Rodila se je nekje v kolumbijskih gorah, nadaljevala otroštvo v Nemčiji in postala pevka v Avstriji. Tom priznava, da je tudi posledica diskriminacije, ki jo je zaradi homoseksualnosti doživel v otroštvu in rani mladosti. Conchita je torej simbol neprilagojenih in drugačnih. Priimek Wurst pomeni klobasa in sledi staremu nemškemu pregovoru, da je vseeno, od kod kdo prihaja in kako je videti. Brada je namerna provokacija, loči ga od drugih transvestitov, pomeni namreč, da ni poženščen moški, marveč ženska-moški, v njem se pomešajo in zabrišejo razlike med spoloma. Ob vrnitvi iz Københavna so ga na dunajskem letališču pričakale stotnije navijačev z zastavami, harmonikami in naslikanimi bradami.
Vzklikali so, da je to pomemben trenutek za toleranco v Evropi in svetu, zato jo ljubijo. Med njenimi podporniki je tudi legendarni Udo Jürgens, ki je pred pol stoletja z Merci Cherie prinesel Avstriji prvi evrovizijski naslov. Ponosen je na pogum rojakov, ki stopajo v čudovito in morda usodno pomembno zgodbo. Stoletje po prvi svetovni vojni, ko je avstro-ogrska monarhija ob zvokih Straussovih valčkov in koračnic naznanila mračni konec neke dobe in sveta, je moderna, a še vedno od tradicije prežeta Avstrija odskočna deska za družbo 21. stoletja, ki ji pot že nekaj let utira spotakljivi Lifeball.
Tudi menedžer Rebe Berto, ki ima vse niti v rokah, ne ve, kako in kam se bo razvila Conchita, ki je med podeljevanjem točk le jokala. Gre za sporočilo trajnejše vsebine ali le muho enodnevnico, tako značilno za digitalno poenoteno družbo? Na tiskovnih konferencah in pogovorih Conchita razlaga, da sta k zmagi peljali pesem in pojava, saj gre za celostno umetnino: »Izzvala sem čustva, ki so me pripeljala do zmage. In to ni le zmaga pesmi, marveč tolerance, ki ne pozna meja, zmaga za toleranco, svobodo in ljubezen. Ta večer se je Evropa od Portugalske do Azerbajdžana izrekla zanjo. Postavili smo znak prihodnosti, jaz pa sem le preprosta lady z brado …«
Prizorišče avstrijske izvedbe spektakla leta 2015 bi lahko bilo v velikem novem koloseju v domačem Auseeju, tudi rojak Didi Mateschitz se je že oglasil in med smehom povedal, da razmišlja o veliki dvorani v obliki svoje znane pločevinke, ki daje krila. Conchita želi voditi ta spektakel, sicer pa je med njenimi cilji osvojitev grammyja.