Kulture se razlikujejo, vsaka ima svoja pravila vedenja, vrednot in predstav. Kar je nekje lepo, je drugod morda neprivlačno, in kar je v očeh nekoga sprejemljivo, je v očeh drugega povsem nedopustno. Zato je eno prvih vodil vsakega popotnika, ki noče zagrešiti kapitalnega faux pasa in zanetiti ogorčenja lokalnih prebivalcev, v krogu katerih se je znašel, da vsaj bežno preleti bonton in običaje dežele, v katero je namenjen.
Toda Hugh Jackman, ki je bil zaradi nadaljevanja filma Wolverine na Japonskem, za kaj takšnega očitno ni imel časa in je po deželi vzhajajočega sonca pohajkoval povsem nepodučen o tamkajšnjih običajih. S tem je domačine, ki so bili skupaj z njim v vročih vrelcih v bližini svete gore Fuji, pustil odprtih ust – toda ne zaradi zvezdniškega statusa, temveč zaradi popolnega nespoštovanja pravil vedenja, ki veljajo za obisk toplic.
Izgubljanje in pridobivanje kilogramov kot po tekočem traku ni lahka naloga, predvsem pa ne zdrava, četudi to morda počneš za višji cilj, da ugodiš muhasti ljubici, sedmi umetnosti. In Jackman, ki ga je vloga neustrašnega stripovskega junaka Wolverina izstrelila med zvezde, je zavoljo filma na kocko postavil celo svoje zdravje, saj je njegova teža v preteklem letu nihala gor in dol, tudi za 20 kilogramov. Da se je čim bolj realistično prelevil v Jeana Valjeana, v filmski alter ego iz uspešnice Nesrečnik, je najprej izgubil sedem kilogramov, nato pa jih pridobil 13, pozneje pa je moral vso voljo vložiti v oblikovanje kipečih mišic, ki jih je potreboval za snemanje nadaljevanja o stripovskem junaku. Bil je na precej nenavadni in mučni dieti, enajst ur na teden pa je posvetil tudi telesni vadbi. »Zagotovo ni dobro, če vsak dan zaužiješ 6000 kalorij. Vsak dan sem moral pojesti dvanajst jajc, moj prehrambni režim je prinesel rezultate le, če sem nenehno jedel piščanca,« je dejal Hugh. »Vem, da obstajajo tudi bodibilderji, ki sledijo smernicam veganske prehrane, toda pri meni je dieta delovala le, če sem dan za dnem jedel piščanca. Res me skrbi, da bom doživel srčni napad.« In njegova skrb za zdravje verjetno ni za lase privlečena, saj ne bi bil prvi igralec, na katerem bi ekstremno hujšanje – ali v Jackmanovem primeru obratno – pustilo skoraj katastrofalne posledice. Navsezadnje se je Matthew McConaughey zaradi filma o bolniku z aidsom prelevil iz dah jemajočega moškega v vrečo kosti, v nekem trenutku pa mu je začel celo pešati vid. |
Posebna pravila
V Japonski, prepredeni z vulkani, je namakanje v termalni vodi, ki priteka iz razpok vulkanskih kamnin, tradicionalen obred in eno nujnih doživetij, ki jih obiskovalci te daljne dežele po navadi hočejo izkusiti na lastni koži. A slediti je treba posebnim pravilom, ki veljajo za uživanje v vroči naravni kopeli. »Prostori za kopanje so ločeni po spolu, ob prihodu sem dobil precej majhno brisačo,« se obiska toplic, kjer se je lahko sproščal v osmih vrelcih z različnimi temperaturami vode, spominja zvezdnik. A četudi že dejstvo o ločenih prostorih za ženske in moške zgovorno priča o japonski zadržanosti in sramežljivosti, možatemu Avstralcu ni padlo na kraj pameti, da je brisačo dobil z določenim namenom. »Bilo mi je vroče, zato sem jo namakal v hladno vodo in si jo polagal na čelo, a drugi obiskovalci so me prestreljevali s pogledi. Navsezadnje sem bil ob vznožju gore Fudži in edini belopolti moški, zato sem pomislil, da morda sploh ne bi smel biti tam. Bilo je res neprijetno.« Toda zgražanja pri obiskovalcih ni vzbudila njegova svetla polt, ampak dejstvo, da je brezsramno razkazoval intimne predele, kar pa je Hughu postalo jasno šele po kakšni uri pohajkovanja v adamovem kostumu. »Neki moški je nekaj zagodrnjal, nato pa pokazal na mojo glavo in nato na mednožje. In tedaj sem sprevidel, da bi moral z brisačo prekriti svoje bogastvo – jaz pa sem do tedaj, kakšno uro, skakljal naokoli z brisačo v eni roki in s pivom v drugi.«
