Verjetno skoraj ni večjega imena v zgodovini pop glasbe, kot je Michael Jackson. In četudi je pred skoraj petimi leti odpel svojo poslednjo pesem in se z velikanskim medijskim cirkusom poslovil od sveta, imajo ljudje njegovo ime še vedno na koncu jezika. Ne le zaradi glasbe, ki ga je izstrelila med nesmrtne, in ne le zaradi obtožb pedofilije, ki še v letih po zvezdnikovi smrti prihajajo na plan, ko iz sence stopajo njegove domnevne žrtve. Ampak tudi zaradi skrivnostnosti, ki ga je vseskozi obdajala in ki ji ljudje nikdar niso resnično prišli do dna. Četudi je bilo o pokojniku napisanega ogromno, povedanega pa verjetno še mnogo več, nihče ni resnično poznal moškega, ki se je skrival za masko in sijal na odru.
Bil je zvezda. Ekscentrik. Čudak. Domnevni nadlegovalec otrok. Kralj popa in norec, ki se ga je v medijih prijel osovraženi vzdevek Jacko Jacko (Zmešani Jacko). Toda to je bila le ena stran glasbenega velikana. Njegova odrska persona, ki jo je večinoma zgradila javnost sama. A v zasebnosti, kamor soj medijskih žarometov ni mogel posijati, je bil ljubeči oče, ki se je spopadal s finančnimi stiskami in ki ga je že bolestna paranoja izgnala v popolno osamo. »Bil je povsem paranoičen. Skoraj nič ni spal, vsako noč okoli tretje ali četrte zjutraj pa je hodil po hiši in preverjal ključavnice ter okna,« sta njegova osebna varnostnika Bill Whitfield in Javon Beard, ki sta z legendarnim pevcem preživela vsako sekundo njegovih poslednjih treh let in ga tako spoznala skoraj do obisti, zapisala v svojih spominih Remember The Time: Protecting Michael Jackson In His Final Days (Spomini: Varovanje Michalea Jacksona v njegovih poslednjih dneh). »Zaupal ni nikomur. Želel si je le, da bi ga ljudje pustili pri miru. Še celo njegova družina se mu je morala najaviti, le mati ga je lahko nenapovedno obiskala.« In to čeprav je na tisoče dolarjev vložil v varnostne kamere, ki so pokrivale vsak delček njegove posesti, po kateri so skoraj kot zasebna vojska korakali oboroženi varnostniki. V večini sob je imel nameščene gumbe za izredno stanje, strah pa ga je privedel celo do tega, da se je sam naučil uporabljati avtomatsko pištolo.
Z orožjem in visokimi zidovi se je zabarikadiral pred zunanjim svetom in živel v svojem zaščitenem
Edini glas, ki je od zunaj prodrl do njega, so bili občasni materini obiski in pošta, ki so mu jo pošiljali oboževalci. »Ni imel interneta. Njegovi otroci pa niso smeli ne brskati po spletu ne gledati televizije, saj ni želel, da bi videli, v kakšnih barvah ga rišejo mediji,« sta zapisala Bill in Javon. »Kar se je o njem pisalo, ga je globoko prizadelo.« Zaradi česar se ni le sam odtujil od sveta, ampak je podobno v kokon zavil tudi svoje otroke Princea, Paris in Blancket. Ti so se šolali doma, v javnosti z maskami zakrivali obraze in se celo klicali s skrivnimi imeni. Le zato, da bi morda lahko kdaj živeli običajno življenje povsem vsakdanjih ljudi. Anonimni in neprepoznavni. »Bil je izjemno predan oče. Pomagal jim je pri domačih nalogah in skrbel, da so se zdravo prehranjevali. Sam jim je pral umazano perilo, ob večerih pa jih pokril in jim zaželel lepe sanje.«
Morda je poskušal igrati vlogo povsem običajnega in skrbnega očeta. Pa vendar ni mogel ubežati svoji malce čudaški naravi. Kajti medtem ko nas večina v torbici okoli prenaša denarnico, ključe, mobilni telefon in morda še par drobnarij, je Jacko naokoli hodil s srebrnim kovčkom. V njem sta kraljevala dva oskarja, ki si ju je prislužil film V vrtincu in ju je zvezdnik leta 1999 odkupil za milijon in pol ameriških dolarjev. V drugi, na prvi pogled malce bolj običajni aktovki, brez katere tudi ni šel nikamor, pa je hranil nekaj tisočakov. Do tedaj, seveda, ko je izgubil pregled nad lastnimi financami in ni mogel izročiti plače niti svojemu osebju in ko so mu med nakupovalno mrzlico zavrnili kreditne kartice. Toda, roko na srce, njegovi nakupi niso bili povsem običajni, saj je – kot ljubitelj literature – namesto knjige ali dveh kupil kar celo knjigarno.
