V dnevni svetlobi je bil kot doktor Jekyll, v modro uniformo odeti mož postave, ki je varoval prebivalce San Diega. A pod okriljem noči se je, kot v opoju čarobnega napitka, spremenil v zlobnega gospoda Hyda, ki je po plažah oprezal za nič hudega slutečimi zaljubljenci ter njihovo romanco spremenil v najhujšo nočno moro. Moškega je zvezal in prisilil, da je opazoval, kako posiljuje njegovo ljubljeno. »Na svobodo se bo zaradi vzornega vedenja vrnil, ko bo odslužil polovico zaporne kazni, kar je grozljivo. To ni pravica! Posilil je trinajstletno deklico. Sprva jo je vprašal, ali je še devica, jo posilil in nato vprašal, ali ji je bilo všeč. Ta moški je bolan in se ne bi smel vrniti v družbo,« je dejala igralka Charisma Carpenter, ki bi kmalu postala ena izmed žrtev Henryja Hubbarda, policista in serijskega posiljevalca, ki si je zaradi šestih posilstev in dveh poizkusov umora leta 1992 prislužil 56 let za rešetkami.
Za las mu je ušla
Temnolasa lepotička, ki si je ime v svetu sedme umetnosti ustvarila s serijama Buffy, izganjalka vampirjev in Angel, se je pred kamerami borila z zlom, tudi takšnim, v kakršno mnogi ne verjamejo. Z vampirji in demoni, čeprav se je leta prej, ko jih je štela komaj 21, iz oči v oči znašla še z nekom mnogo hujšim, s serijskim posiljevalcem, ki si je za svojo (vsaj uradno) sedmo žrtev izbral prav njo. A se je pošteno ušel, saj je prav njegov spodleteli poizkus posilstva osvetlil ime do tedaj neznanega spolnega izprijenca.
Pisalo se je leto 1991, Charisma pa se je s prijateljema Arthurjem Gracio in Aldom Ochoo odpravila na tamkajšnjo plažo. Na večerno kopanje, ko sta Arthur in Aldo iz vode zaslišala njene krike. »Mislila sem, da nas bo oropal, a sem hitro sprevidela, da ima v mislih nekaj drugega,« se grozote, ko jih je s pištolo v roki zaskočil zamaskirani moški, spominja igralka.
Zamaskiranec je zvezal Alda, Charisma pa je morala, medtem ko ji je meril v glavo, s pasom zvezati roke Arthurju. K sreči dovolj rahlo, da se mu je uspelo osvoboditi. Skočil je na napadalca, pri čemer mu je naboj prestrelil prsi, Aldu se je krogla zarila v trebuh, a k sreči jo je skupil tudi norec, ki je s prestreljeno roko zbežal in za sabo puščal sled, na kraju napada je tudi pozabil svetilko. Policijsko svetilko z napisom Hubbard, kar je kriminalistom, ki so že dva meseca lovili neznanega serijskega posiljevalca, končno dalo uporabno sled. Ključni dokaz, s katerim so zašili Henryja, sicer enega iz svojih vrst.
Posttravmatski stres in leta terapij
Noč, kakršno je igralka preživela pred skoraj četrt stoletja, pusti sledi, ki nikdar ne izginejo. »Trpela sem za napadi panike. Zbujala sem se sredi noči, v prsih pa me je tiščal in dušil strah. Vse moči mi je pobralo že to, da sem zapustila hišo. Morala sem si prigovarjati, da sem naredila korak, nato drugega. Vselej pa me je spremljala misel, da bo nekdo vsak trenutek skočil izza ogla in me napadel,« se borbe s sindromom posttravmatskega stresa spominja lepotica, ki si je šele tri leta po napadu priznala, da potrebuje strokovno pomoč. »Končno sem odšla k psihiatru, kar mi je rešilo življenje. Bila sem namreč čustveno zlomljena in šele po urah in urah terapije sem v sebi spet našla moč in se postavila na noge.«
Napad gledala na televiziji
Arthur in Aldo, policija in psihiater... Ti so bili dolga leta edini, s katerimi je delila svojo zgodbo. Do lani, ko se ni odločila le spregovoriti, temveč najhujši dan svojega življenja tudi pokazati. Dotlej je namreč nastopala le v serijah in filmih, ki so zrasli v domišljiji piscev, tedaj pa je postala zvezda televizijskega programa Investigation Discovery. Zvezda njihove oddaje Surviving Evil, temelječe le na resničnih dejstvih in zgodbah, ki je v epizodi Plaža groze prikazala strah in grozo, ki ju je pred leti po San Diegu sejal Hubbard.
»Ko z ljudmi deliš nekaj tako osebnega in silnega, te začnejo gledati v drugi luči. Bolj kot človeka in manj kot slavno osebo,« je dejala Carpenterjeva. »Na vse pretege sem se sicer trudila, da je ta zgodba ostala le moja, da se do nje niso prikopali mediji, ki bi iz nje naredili le senzacionalistični naslov. Ko pa sem izvedela za to oddajo, sem se odločila deliti svojo izkušnjo s svetom. Dobila sem namreč priložnost, da povem resnico na način, ki bi morda pomagal drugim, ki so doživeli podobne grozote.« Čeprav je to pomenilo, da je morala gledati, kako so igralci do potankosti odigrali večer, ko se ji je življenje za vedno spremenilo. »Od takrat je minilo že ogromno časa. Imela sem čas, da si zacelim rane. Zato ni bilo tako grozno, ko sem svojo zgodbo videla na televiziji.«
