Išče rešitelja z modro nalakiranimi nohti

Lahko bi izkrvavela sredi morske prostranosti. Lahko bi si jo za malico privoščili morski psi. Lahko bi ostala brez noge. Lahko, lahko, lahko. A konec dober, vse dobro, to je vse, kar je resnično pomembno, česar se nadvse dobro zaveda Amy Schumer, ki je dodobra okusila tudi nevarno plat deskanja na vodi. Ko se ji je smernik deske po spletu čudnih, skoraj neverjetnih naključij zabodel v nogo. »Od srfanja mi je na nogi ostala precejšnja brazgotina. Enainštirideset šivov. Skozi tri sloje tkiva. Močno sem se poškodovala, celoten smernik mi je šel skozi nogo. Ker pa nikogar ni bilo v bližini, sem si morala pomagati sama in ga sama potegniti ven,« se morske katastrofe izpred precej let spominja zvezdnica, ki pa ji je tedaj, ko ji je sredi morja iz noge mezela kri, po glavi rojilo le, ali bo vonj krvi privabil morske pse.

Odbojka in deska

Slavo in bogastvo si je sicer prislužila v svetu filma in komedije, pa vendar v nasprotju z mnogimi stanovskimi kolegi kot srednješolka ni preživljala prostega časa v dramskih krožkih, pač pa jo je bolj privlačilo gibanje na svežem zraku. Ali je igrala odbojko ali pa pograbila svojo desko in se odpravila osvajat valove. Tudi tistega skoraj usodnega dne, ko je že pritiskal hlad bližajoče se zime, zaradi česar so plaže skorajda samevale in privabljale le najpogumnejše in najbolj zagrete. Tudi Amy, ki pa ni pričakovala, da bo šlo nekaj hudo narobe. Da se ji bo smernik zabodel v nogo, že daleč od obale, da ni mogla priklicati nikogar, ki bi ji pomagal zaustaviti krvavitve. »Nekako mi je uspelo priplavati do obale, kjer pa tudi nisem videla nikogar.« Vsaj na začetku ne, dokler se ji pred očmi vendar ni izrisala pojava. Pojava privlačnega fanta z dolgimi, malce štrenastimi lasmi in z modro nalakiranimi nohti na rokah in nogah. »Želim si, da bi vedela, kdo je bil. Po mojih navodilih mi je držal nogo. Z golimi rokami! Čeprav sta iz rane tekli kri in maščevje. Rešil mi je življenje. In bil je res lep!«

Bilo jo je strah. Skoraj prepričana je bila, vsaj v nekem trenutku, da je tedaj napočil njen poslednji dan. Čeprav je morda še za odtenek več strahu nagnala v kosti svojega očeta Gordona, ki jo je, kot sta bila dogovorjena, prišel iskat na obalo. »Ko je oče vendar prišel, se je okoli mene že zbrala množica ljudi. Iskal me je z očmi, a nisem želela, da ga kdo pokliče, saj sem vedela, da bo, občutljiv kot je, planil v jok in naredil paniko.« A očividci Amyjine želje niso upoštevali, pač pa poklicali očeta, ki je, strah gor ali dol, nemudoma vzel vajeti v svoje roke. Dajal navodila zdaj temu, zdaj onemu, »vsi so me pokrivali s svojimi brisačami, dokler čez kakšnih 15 minut vendar ni prišel rešilni avto.«

V vodi jo je skrbelo, da si je ne bi privoščili morski psi. Na poti proti bolnišnici pa se je že videla, kako se bo morala navaditi na življenje brez ene noge. »Tedaj sem že vedela, da ne bom umrla. A sem se skušala sprijazniti, da mi bodo odrezali nogo.« Črna napoved, ki pa se je izkazala za zmotno. In je zdaj spodbudila igralko, da svojo zgodbo deli s srednješolci in jim, skoraj kot motivacijska govorka, položi na srce, da razume, če imajo morda vrh glave vsega, a naj se zavedajo, da je življenje pravzaprav čudovito.