Ingrid Divković je ženska, ki se je pri 27 letih uprla lastnemu egu in svoje življenje postavila na glavo. S knjigo Vas j**e ego? je dvignila veliko prahu, saj si le redki upajo s prstom pokazati na nevidnega, a močnega sovražnika, razdiralca družin, karier, razmerij. Predolgo je bila ujeta v svoje okove, nato pa je temu naredila konec. »Verjamem, da se lahko osvobodimo samo, če si to želimo. Ker verige nikoli niso v rokah drugih. So v naših rokah,« se glasi eden izmed njenih citatov, ki je marsikomu spremenil življenje. »To je moja življenjska zgodba. Priznam, s svojim egom sem imela veliko težav. Pred petimi leti sem doživela prelomnico. Takrat sem živela v Zagrebu, kjer sem delala in študirala. Vse je bilo lepo in prav, toda nič od tega me ni izpolnjevalo. V službi sem bila žrtev mobinga, nato pa sem se čustveno, fizično in finančno zlomila. V tistem trenutku sem sklenila, da moram nekaj ukreniti. Knjigo sem napisala v trinajstih dneh, to je bila moja terapija, saj za psihiatre in psihologe nisem imela denarja,« pravi o svojem notranjem boju, ki ga je prelila na papir. Pozneje je začutila, da si želi zgodbo deliti tudi z drugimi. »Zato da se bom vedno spominjala obdobja, ki sem ga preživela in si ga nikoli več ne želim doživeti.« V njeni zgodbi so se našli številni ljudje. »Vsi po svoje doživljamo podobne zgodbe, jaz pa sem kmalu dojela, da sem napisala nekaj, kar ljudje razumejo,« pravi.
Odzivi? Norišnica!
Sprva je ni nihče jemal resno, s čimer si ni belila glave. »Rojena sem bila na Reki, toda imam bosanske korenine. Če mi nekdo reče, da nečesa ne zmorem, mu bom dokazala nasprotno. Sem borka, ki ne obupa prehitro,« pove v smehu. Začutila je, da lahko njena zgodba pomaga mnogim, kar tudi je, in to je njen največji dosežek, pove s ponosom. »Spomnim se ženske, ki je pristopila k meni, bila je v štiridesetih letih, poročena, mati, imela je službo, ki je ni marala. Toda ta ženska ni bila izpolnjena, povedala mi je, da ji nekaj manjka. Ko je prebrala knjigo, je dojela, da zaradi svojega ega iz rok ni želela spustiti vseh slabih stvari v življenju, v službi je vztrajala, da bi drugim dokazala, da zmore. Pozneje je dala odpoved in se celo ločila.« Veliko takšnih zgodb nas obkroža, pravi Ingrid, a ljudje opazimo le zunanjost in ne vemo, kaj se skriva za njo. »To je konstrukcija ega, v resnici pa je v tej ženski tičala majhna in prestrašena deklica, ki so jo v otroštvu omejevali in ji govorili, da ne sme početi tega ali onega.« Njena uspešnica pogosto premami tudi moške, vendar z izgovorom, da knjige ne kupujejo zase. »Zavedati se moramo, da je ego tema, ki prodira v vse pore naše družbe,« poudari mlada pisateljica, ki ji danes mnogi ploskajo, pred leti pa je marsikoga naslov njene knjige pustil brez besed.
Verjamem, da se lahko osvobodimo, samo če si to želimo. Ker verige nikoli niso v rokah drugih. So v naših rokah.
»To je bila norišnica! Prihajam iz tradicionalne in patriarhalne družine, v kateri ima avtoriteto oče. Verjetno imam srečo, da sem se zgodaj odselila od doma in začela služiti svoj kruh. Pričakovala sem, da se bo oče držal za glavo, a je kot nekdanji pomorščak veliko potoval in posledično drugače gledal na vse skupaj. Dejal mi je, da je prav, da iščem svojo pot, a da naj bom kljub vsemu vedno zvesta sebi. Učil me je, naj se družim z ljudmi, ki so uspešnejši od mene, ne pa z idioti,« prizna. Zgodba z mamo je bila drugačna. »Ona je tip ženske, ki verjame v to, da mora biti ženska tiho in podrejena družini. Jaz pa sem vse, kar moja mama ni. Danes me podpira, takrat pa sem ji pojasnila, da ni pomembno, kaj pravijo drugi, in da moram stopiti iz svojih okvirjev.«
»Lepota ni moja prioriteta!«
Zaradi svoje iskrenosti je v življenju veliko trpela, prizna. »Včasih imam predolg jezik, a sem dojela, da v življenju ne želim sklepati kompromisov. Želim si podirati tabuje, ne biti ena izmed tistih, ki po svetu hodijo s figo v žepu.« Zaradi njenega zunanjega videza, lepote, ki človeka v trenutku pritegne, je marsikdo ni dojemal kot inteligentno žensko z lastnim stališčem. »Ko me nekdo vpraša, kaj počnem v prostem času, odgovorim, da podiram predsodke. Na prvi pogled mi lahko nalepite etiketo, a ko se z mano pogovarjate, so stvari drugačne,« je odločna. Da so ljudje prišli do tega spoznanja, je moralo preteči veliko časa. »Živimo v 21. stoletju. Vzgojena sem bila tako, da sem rada urejena in negovana, toda lepota ni moja prioriteta. Po drugi strani pa so mogoče predsodki dobri, saj sem se znebila ljudi, ki ne spadajo k meni,« pravi Ingrid, ki mladim dekletom polaga na srce, da je ob koncu dneva pomembno le tisto, kar nosijo v sebi. »Samo ne bodite normalni, in vse bo super,« svetuje tistim, ki se še vedno iščejo. »Vztrajnost, volja, trud, strast. To je na koncu pomembno, saj tistim, ki nimajo srca, ne bo nikoli uspelo. Tega ljudje ne razumejo.« Zaljubljena v svoje delo in življenje, labradorca Maxa in partnerja, moškega, ki jo je sprejel takšno, kot je, spregovori tudi o odnosih, ki jih je včasih imela z moškimi. »V preteklosti sem se velikokrat podcenjevala, moške pa precenjevala. S svojo ljubeznijo pa sem našla varnost in popolnost,« je vse, kar pove o svojem srčnem izbrancu. Na koncu mi zaupa, da mir najpogosteje najde v naravi, ob morju, v tišini. Prav zato bo v prihodnjih dneh odpotovala na Majorko, kjer bo živela in en mesec delala ter dokončala svoj prvi roman z naslovom Živi se mi. »Moram se umakniti od vsega, se spočiti. Upam, da ga boste lahko brali že jeseni,« pove igrivo in z iskrenim nasmeškom.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
