Ime rože, s katerim je zaslovel, je že sovražil

Imel je ponosno, kritično držo, tudi do lastne države. »Ne ocenjujte Italije po tem, da je dala Michelangela in Raphaela, nismo intelektualna država,« je o političnem uspehu nekdanjega predsednika Silvia Berlusconija razpravljal Umberto Eco, eden največjih intelektualnih izvozov Italije, čigar glas je v 85. letu po dvoletnem boju z rakom na slinavki potihnil. In zazijala je praznina, kot se je enemu največjih umov našega časa poklonil tudi italijanski premier Matteo Renzi. »Bil je sijoč primer evropskega intelektualca z izjemnim darom napovedovanja prihodnosti.«

Bil je eden vodilnih teoretikov na področju semiotike in komunikacijske teorije, z vrsto častnih doktoratov (tudi z ljubljanske univerze), njegovih besed pa niso požirali zgolj študentje Univerze v Bologni, kjer je stolček zasedel že leta 1971, ampak tudi v drugih slovitih hramih učenosti, kot so Harvard, Yale, Columbia, Northwestern, Cambridge in Oxford. Pa vendar njegov sloves seže daleč izza meja sveta filozofije, skoraj v pop kulturo, kjer si je leta 1980 skoraj čez noč pripisal svetovno slavo z napetim kriminalnim romanom Ime rože. »Želel sem zastrupiti meniha,« je dejal o bestsellerju, ki je doživel nenadejan odziv. Kajti medtem ko se je Ecu začetna naklada 30.000 izvodov zdela pretirano ambiciozna, je roman nato pristal v več kot 10 milijonih domov, preveden v 43 jezikov, že šest let po izidu pa je zasijal še na velikem platnu s Seanom Conneryjem v glavni vlogi.

V dedkovi kleti požiral knjige

V piemontskem mestecu Alessandria leta 1932 rojeni Umberto je že hitro prepoznal svojo ljubezen do pisane besede. Kot deček se je skrival v dedkovo klet in se potapljal v knjižne svetove Julesa Verna, Marca Pola, Charlesa Darwina in med platnice pustolovskih stripov. Pri komaj desetih je na plan prišla tudi njegova lastna pisateljska žilica, ko je med Mussollinijevo diktaturo osvojil prvo nagrado pisane besede, na literarnem tekmovanju »mladih fašistov«. A čeprav je v zakladnico literature pridal več kot pol ducata romanov (denimo Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne, Praško pokopališče), je samega sebe vedno gledal skozi lečo filozofa. »Filozof sem. Resen profesor. Romane pišem le ob koncih tedna,« čeprav je tudi v slednje vključil svoja razmišljanja, poglede in teorije, zaradi česar priznava, da niti njegova poljudna literatura ni najlahkotnejša. Prej čtivo za »mazohiste«, s čimer pa je ljudem morda zgolj dal tisto, po čemer hrepenijo – skupaj s ključem, da odklene skrivnosti razumevanja. »Le založniki in novinarji so prepričani, da si ljudje želijo preprostih stvari. A v resnici imajo tega vrh glave, želijo si izzivov.« No, vsaj večina. Morda tudi, ker je imel tega dovolj že na vsakem koraku vsakdana, je Eco sebe prišteval v tisto skupinico, ki si želijo »lahkotnega branja. To me namreč hitro zaziba v spanec.«

Že vrsta njegovih častnih doktoratov je dovolj zgovorna. Prejel je paleto mednarodnih nagrad, med njimi tudi najvišje literarno priznanje Italije, premio strega. Pa vendar ga večina pozna kot avtorja romana Ime rože, kar mu je občasno pošteno načelo živce. »Včasih bi lahko rekel, da to knjigo naravnost sovražim, saj so bile knjige, ki sem jih napisal pozneje, morda boljše. Vsakokrat, ko izdam kaj novega, prodaja Ime rože poskoči,« ob čemer je pripomnil, da se to ni zgodilo le njemu. »Tudi Gabriel Garcia Marquez je napisal vrsto knjig, a vsi se ga spominjajo po romanu Sto let samote.«