Ikona Woodstocka Joni Mitchell na intenzivni

Bila je ljubljenka glasbene scene 70. let. Zvezdnica legendarnega obdobja Woodstocka in svobodne ljubezni, ki je prodala na milijone glasbenih albumov. Z glasbo, ki se dotakne src, pa si ni pripela zgolj osmih grammyjev, ampak so se ji leta 1997 poklonili tudi v dvorani slavnih rock'n'rolla. Pa vendar življenje Joni Mitchell ni bilo rožnato, prej vseživljenjska z bitka s strahovi, duševnimi stiskami in zdravstvenimi tegobami. Slednje so se začele pri njenih osmih letih, ko jo je udarila otroška paraliza, nazadnje pa pred nekaj dnevi, ko so glasbeno ikono našli nezavestno na tleh njenega losangeleškega domovanja.

Zaradi izgube zavesti na intenzivni negi

V torek v zgodnjih popoldanskih urah je zazvonil telefon losangeleških reševalcev. »Brez zavesti je!« je zadonel glas na drugi strani linije, reševalno vozilo pa je takoj oddrvelo v prestižno losangeleško sosesko Bel Air in se ustavilo pred mogočno vilo. Pred vilo, ki že 40 let daje zavetje legendarni Joni in kjer je pri 71 letih obležala brez zavesti. Že na poti v bolnišnico je znova prišla k sebi, a še vedno leži na bolnišničnem oddelku za intenzivno nego. »Budna je in dobro razpoložena,« so njeni predstavniki sporočili zaskrbljenim oboževalcem, četudi ostarelo zvezdnico čaka še nekaj preiskav, preden bo zdravnikom uspelo dognati, katere težave so se tokrat zgrnile nanjo. Težave z zdravjem, s katerimi se je prvič srečala že kot deklica.

Hodila bom – četudi zdravniki trdijo nasprotno!

Štela jih je komaj osem, ko so ji zdravniki sporočili nepredstavljivo: nikdar več ne boš hodila, so dejali deklici, ki je obležala z otroško paralizo. Povsem sama, saj jo je mati le enkrat obiskala v oddaljeni bolnišnici, očeta pa ni bilo nikoli tja. A v drobni deklici se je skrivala borka, odločena, da se bo borila proti zli usodi. Tudi z molitvijo, celo k božičnemu drevescu, in to se ji je obrestovalo. Že leto pozneje je stala na nogah, s katerimi je zakorakala na pot, ki ji je bila očitno zapisana v zvezdah. Oslabljeno telo ji namreč ni dopuščalo, da bi se postavila ob bok najbolj športnim vrstnikom, zaradi česar se je preusmerila k svoji drugi ljubezni, k umetnosti, ter neutrudno brenkala na ukulele, s čimer si je priigrala dovolj denarja, da se je lahko vdajala mladostniškim radostim. V prvi vrsti nikotinski razvadi, ki jo je dobila v svoj primež že pri devetih. »To je bil začetek. Z igranjem sem zaslužila za cigarete in kino. A čeprav mi je bilo v veselje, o sebi nikdar nisem razmišljala kot o glasbenici. Hotela sem postati slikarka,« je dejala Mitchellova, ki pa jo je vzdušje, ko je igrala pred polnim barom, sčasoma prevzelo in vsrkalo vase. Čeprav je hitro spoznala, kako trnova je lahko glasbenikova pot.

Spočetka je živela v skromni podstrešni sobici skupaj z drugimi stradajočimi umetniki, pri 21 letih pa je začelo v njenem trebuščku rasti novo življenje. »Zapustil me je v tretjem mesecu nosečnosti. Bližala se je zima, bila sem brez denarja, imela nisem niti za ogrevanje.« Zaradi tega se je, ko je leta 1965 na svet privekala Kelly, odločila za edino pot, ki jo je videla. Oddajo v posvojitev, tudi zaradi stigme, ki so jo tedaj še nosile neporočene samohranilke, ob čemer pa so jo preganjali še spomini na starše, za katere je vselej menila, da se ne bi smeli poročiti. Kar pa je zahtevalo visok davek. Davek globoke žalosti, zaradi česar ni in ni mogla prenehati jokati. »Izgubila sem hčer. Bila v nekaj slabih ljubezenskih razmerjih. Bila sem čustvena razvalina. Vseskozi sem jokala,« je dejala o obdobju depresije, ko jo je celo pogled na buldožer, ki je lomil drevesa, spravil v neutolažljiv jok. Zaradi česar se je pri komaj 27 za dve leti poslovila od glasbe. In nato dokončno pred petimi leti. Deloma zaradi več kot pol stoletja verižnega kajenja, ki jo je oropalo glasu, deloma pa zaradi redke psihosomatske kožne bolezni, zaradi katere, ko se je ta razplamtela, ni mogla več zapustiti niti svojega doma.

Paraziti so me žrli pri živem telesu

Sindrom morgellonov je redka, skrivnostna in kontroverzna bolezen, bolj kožna motnja, ki je napadla Jonijin živčni sistem, zaradi česar so jo preganjale zablode, da so se pod njeno kožo naselili paraziti, ki se hranijo z njenim živim telesom. »Na vrhuncu, ko je bolezen udarila najmočneje, na sebi nisem prenesla niti oblačil. Zdelo se mi je, kot da me pri živem telesu žrejo paraziti, ki živijo pod kožo. Več let nisem mogla zapustiti doma, občasno pa je bilo celo tako hudo, da nisem mogla niti hoditi in sem se le plazila. Noge so mi grabili krči, bilo je kot napad pri otroški paralizi.« Ob tem pa se že dolgo spopada tudi z nespečnostjo, posledico večletnega zalezovanja motenih oboževalcev, zaradi česar je postala lastni nočni varuh. »Dokler zunaj ni svetlo, ne morem zatisniti očesa. Teme me je groza.«