Ikona filmskega platna

Med slovenske igralke in igralce, ki so v jugoslovanskem filmu nekaj pomenili, vsekakor spada tudi Miha Baloh. Ne vem, zakaj, ampak dozdeva se mi, da je kar nekako poniknil neznano kam, čeprav dobro vem, da je. Zelo verjetno še vedno velik in zelo verjetno še vedno močan. Še vedno čisto do konca in skoraj popolno – šarmanten. Miho Baloha sem z neprikritim občudovanjem gledal v glavni vlogi v filmu Jožeta Babiča Veselica.

Markantna postava, skrajno prepričljiva izgovorjena čisto vsaka beseda njegova, otroško naivno, popolnoma odkrito čustvovanje, izraženo na prefinjen, decenten način, orjaška moč filmske prezence – vse to je krasilo filmsko upodobitev lika, ki ga je igral. Takrat Mihe še nisem poznal osebno. Predstavil mi ga je prof. France Jamnik, ko je režiral v ljubljanski Drami. Bil sem kar nekoliko 'posran', ko mi je mogočni Miha stisnil roko in z globokim, a kljub temu nekako zelo nežnim glasom zarohnel naši dobri stari Vidi, ki je vodila interni dramski bife: »Vida, liter živega pa malo vode!« In se mu je dobrosrčno dobrodušna Vida, ki ga je poznala v dno duše, nasmehnila, segla tja nekam v šankovje in pred nama se je znašlo naročeno. Mirno in pohlevno sem stal poleg Mihe za tistim legendarnim šankom, z malce poudarjeno štrlečimi očmi in s povečanim volumnom ušes sem poslušal živo pripovedovanje, ki mi ga je tako spontano in strastno namenjal. In sem, tu pa tam, tudi kaj malega popil, saj je Miha zelo pridno natakal. Tako sem se ga počasi, a zelo zanesljivo dodobra nasekal.

Pivska napaka

Mihove zgodbe iz njegovega gledališkega in filmskega sveta so bile tako zanimive, neverjetno prepričljive, da sem slepo verjel vsaki njegovi besedi: o tem, kako je snemal Veselico, o tem, kako so gor postavljali Slovensko stalno gledališče v Trstu, pa o zgodah in nezgodah z različnih snemanj doma in v tujini, kjer je imel zavidanja vredno kariero. Takrat sem prvič plačal davek svoji igralski naivnosti, ko sem poskušal nekako slediti pivskemu tempu prvaka. Pa sem končal svoji naivnosti primerno: kot nekakšen mehak, vase izlivajoč se – puding. Je imelo pa to skupno nazdravljanje z ne vem koliko kozarci vina zame tudi dobro stran: z Miho sva postala prava soborca – kamerada. Te pivske napake nisem nikoli več ponovil z njim. Niti takrat ne, ko smo v Savudriji in v Ljubljani snemali priredbo Kozinove opere Ekvinokcij, ki jo je pripravil in režiral Fran Žižek. V trajnem spominu mi bo ostalo snemanje ob morju, nekje pri Umagu, če se ne motim.

Zame je bilo nekaj čisto novega, vloga je bila ena glavnih, okoli mene se je zbrala kopica slavnih kolegic in kolegov (Miranda Caharija, Janez Škof st. itd.). Miha je igral slepega starca Vlaho, ki se trudi s prodajo bižuterije zaslužiti za življenje. Že kot pojava – velik, močan, z neverjetno pravilnimi obraznimi potezami, s čudovitimi svetlo sivimi, že skoraj belimi lasmi, v kostumu narodne noše tistih krajev – je deloval dobesedno fascinantno. Ko pa je začel igrati, živeti in podoživljati življenje tega slepega starca, ponosnega in ranjenega, močnega, stasitega, pa vendar nekako zlomljenega, gromoglasnega in milozvočnega, vse v enem, takrat smo onemeli. In skoraj pozabili, da moramo tudi mi igrati. Tako nepojmljivo dober in do skrajnosti prepričljiv je bil v tisti vlogi.

Prestrašena Čeha

Med neko pavzo, ko so menjali položaj luči in kamere, me je pocukal za rokav in mi dal vedeti, naj mu sledim. In sva izginila med potkami in hišicami počitniškega naselja Pelegrin ter pristala na majhnem dvorišču majhne hiše. Miha je zarohnel: »Dobri den, mi sme tadi!« Iz hišice sta prišla gospa in gospod, pristna Čeha, s katerima se je Miha že poprej seznanil. Razveselila sta se ga, kot da se poznajo že stoletja, in brž postavila pred naju kozarce, gospa je prinesla ohlajeno belo istrsko vino in nekaj malega vode. Beseda je dala besedo, kozarček izpraznjen se je vedno napolnil, tako Mihov kot moj. In smo se pogovarjali in pogovarjali, bentili nad državama, tako našo kot njihovo, se pridušali, da bomo vse to nekega lepega dne spremenili, in rohneli nad dejstvom, da se vsega ne sme povedati na glas.

Tudi v strastnem rohnenju je bil Miha neprekosljiv. V na glas povedanih, včasih že malodane zakričanih življenjskih resnicah, ki so iz njega kar vrele. Prestrašena Čeha sta lezla drug v drugega, ko je Miha rjoveče oznanjal širnemu svetu, da je »Dubček ena fina, poštena persona, ki so ga po krivici utišali« in da bo on, Miha Baloh, borec za pravico in resnico, že dal vetra vsem, ki terorizirajo poštene ljudi. In vse drugo je rohnel in rohnel in rohnel, dokler se nisva poslovila od Čehov, ki sta vedno bolj in bolj lezla v svoja stola, čeprav jima je vidno godilo njegovo rohnenje, s katerim sta se nekje globoko v sebi popolnoma strinjala. Le tako preklemansko sta se bala. Hja, takrat je bilo na Češkem bolj peklensko kot pri nas.

Miha je znal biti tudi nagajivo hudomušen. Kot takrat, ko je za roko peljal svojo najmlajšo hčer po Kranjski Gori, pa ga je nekdo prijazno ogovoril in ga pohvalil, kako lepo vnukinjo ima, pa mu je kar malce rohneče zabrusil, da on pa te vnukinje kar sam dela!

Zato sem bil zelo vesel, ko sem ga zagledal, zdaj bo že nekaj let, v Kranju, kjer smo igrali na prostem. Čisto neopazno je prišel na prizorišče – bil sem že v kostumu in v zaodrju, tako da nisem mogel do njega –, pogledal levo in desno, za trenutek obstal, in že ga ni bilo več. Domišljam si, da nas je prišel pozdravit. Domišljam si, da nam je prišel izreč besede dobrodošlice, nas potrepljat po hrbtih, zaželet dobro predstavo. Domišljam si, da je prišel za hipec podoživet tisto malce samo najino popoldne, ki sva ga preživela v družbi gostoljubnih in zelo prijaznih Čehov, čeprav prestrašenih do obisti. Ker globoko v srcu vem, da je Miha Baloh ena sama velika gledališko-filmska ljubezen. Za vekomaj.