Kot deček je s starši hodil v kino in si ogledal vse filme o najslavnejšem tajnem agentu, ki se mu je zdaj vendar postavil ob bok. Ali morda bolje, nasproti – kot že ikonski zlobnež, ki pred filmska platna skoraj z enakim magnetizmom pritegne gledalce kot glavni junak. In Javierju Bardemu, ki si je že z vlogo zloveščega sociopatskega morilca v filmu Ni prostora za starce kot prvi igralec španskega rodu priigral oskarja, je v svoj lik hekerskega zločinca uspelo vnesti čar negativcev starega kova, britanski filmski kritiki pa ga že proslavljajo kot enega najboljših hudobnežev, ki se je kadar koli postavil nasproti vohunu z licenco za ubijanje. »Briljanten je. Spominja na zlikovce starega kova, ki jih nismo videli že lep čas.« Toda četudi naj bi izjemno prepričljivo oživil spletnega terorista Raoula Silvo, ki pa ga ne vodi želja po zavzetju sveta, temveč globoka osebna zamera, naj bi bila zanj računalniška tehnologija in strelno orožje vendar španska vas. Čeprav so ob lepih dekletih prav tehnološko dovršeni pripomočki in orožje eden izmed zaščitnih znakov franšize o Jamesu Bondu.
Že pisanje elektronske pošte kot raketna znanost
V sodobnem času so informacije verjetno eno najnevarnejših orožij. Še zlasti ko bi morale ostati skrite in pridejo v napačne roke. V roke sovražno naravnanega, briljantnega platinastega svetlolasca, v katerem je marsikdo videl poteze Juliana Assangea, ustanovitelja Wikileaksa. A medtem ko bondovski zlobnež tekoče govori zapleteni računalniški jezik, Bardem svojega filmskega alter ega skoraj ni razumel. »Marsikaj so mi morali razložiti, saj mi je že pisanje elektronske pošte kot raketna znanost. V resnici skoraj ne znam poslati elektronskega pisma, svet računalnikov pa mi je povsem neznan,« je priznal španski igralec, ki še vedno najraje poprime za pisalo in pisemski papir. Četudi se ob tem zaveda, da medtem ko nam pismo ali čestitka ob posebnih priložnostih še vedno ogreje srce, vendar ni dobro, da je ostal tako daleč za časom. »Skoraj srhljivo je, da se mi tudi sanja ne, kaj se dogaja v svetu tehnologije. Tako tudi ne vem, kaj naj bi spletni terorizem resnično pomenil.« Toda svet filma je svet iluzij in izmišljenih svetov, pravilna osvetlitev in domiselno postavljene kamere pa lahko pričarajo tudi tisto, česar ni. Zaradi česar je režiser Sam Mendez računalniškemu analfabetu, ki je na pleča prevzel vlogo spletnega terorista, kamere pač postavil za hrbet. In ga prepričljivo prikazal kot spletnega genialca, ki pa tako spretno kot s tipkovnico ravna tudi s strelnim orožjem. »Tudi tu sem bil povsem izgubljen, saj niti vem ne, kaj so mi dali v roke. Večinoma sem si v ušesa dal le čepke in streljal.«
Temnolascu, ki sicer kar izžareva robustno moškost, se morda niti sanja ne, kaj storiti, ko ga posedete pred računalnik ali če mu v roke položite puško. A se mu je kljub temu uspelo preleviti v vrhunskega nasprotnika agenta 007. Toda navsezadnje je že večkrat dokazal, da se v svetu sedme umetnosti počuti kot riba v vodi – kar mu je igralska srenja prvič priznala pred petimi leti na podelitvi oskarjev, zdaj pa še z zvezdo na hollywoodskem Pločniku slavnih. Le streljaj oddaljeno od zvezdice, ki nosi ime njegove žene Penelope Cruz. »Kot igralec sem vselej želel le dobro opraviti svoje delo. To pa je čast, za katero sem mislil, da me nikoli ne bo doletela,« je dejal zvezdnik, ko je 8. novembra postal lastnik 2484. zvezde. Četudi mu je bilo ob časti, ki jo v veliki meri pripisuje prav vlogi v novem Jamesu Bondu, kar malce nerodno. »Dan Javierja Bardema. Zveni super. Moramo tedaj z zlomljenim nosom hoditi po Hollywood Boulevardu?«