Pričakal nas je v četrtem nadstropju palače Berlinala dan po svetovni premieri njegovega filma. »Ta film je otrok naše ljubezni do stripa, žanrskega kina in znanstvene fantastike, delali smo ga za geeke, oboževalce in za vse, ki imajo radi nore stvari,« nam je rekel visoki Finec, ob katerem je bil njegov stol videti majhen in krhek. Njegov film Jekleno nebo, nora zgodba o nacistih, ki se z Lune, kjer so bili od leta 1945, vrnejo na Zemljo, ima tudi noro zgodbo o nastanku. Ko je Timo videl, da potrebuje več kot sedem milijonov evrov za film, je za pomoč prosil kar svoje oboževalce. Čeprav je trajalo šest let, mu je uspelo: oboževalci so nabrali kar milijon evrov in film je prišel v kino. Kjer je bil odlično sprejet …
Zapravljali ste ne le denar producentov, ampak tudi denar, ki so vam ga podarili oboževalci z vsega sveta. Ste bili zaradi tega še pod večjim pritiskom? Ne bi bilo ravno lepo, da bi jih razočarali, če ste jim že vzeli denar!
Gotovo ne bi bilo lepo (smeh). Vedno si pod pritiskom, nikogar nočeš razočarati, še najmanj pa svoje občinstvo, ampak hkrati nočem razočarati sebe, že to je dovolj velik pritisk. Hočem reči, tudi če bi mi denar padel z neba, bi se trudil narediti najboljši možen film, mislim, da je to normalen pristop do projekta, in to je tudi glavni razlog, da so nam oboževalci verjeli in dali denar. V današnjih časih zbrati milijon evrov od ljudi, ki jih še nikdar niste srečali, ni majhna stvar.
Od kod vam sploh tako nora ideja za film?
Ideja se je rodila v savni, kjer Finci preživimo veliko časa, med sproščenim pogovorom s prijateljem. Zafrkavala sva se, da bi naredila film o nacistih na Luni, in potem sva rekla, da je gotovo to že kdo storil. Presenečena sva bila, ko sva ugotovila, da to ne drži. Žanr znanstvene fantastike namreč že dolgo obletava ideja nacistov v vesolju – ali metaforično kot v Vojni zvezd ali dobesedno, ampak vidite, nihče še ni naredil tega, zato smo se opogumili mi.
In potem vas še povabijo, da film o nacistih, ki se zasedbe sveta in ustvarjanja četrtega rajha lotijo z Lune, premierno predstavite na festivalu nikjer drugje kot v Berlinu.
Točno tako! (smeh) Ampak zanimivo, po premieri so bili edini, ki so bili užaljeni, Američani (smeh). Ampak to me sploh ne preseneča, oni so vedno užaljeni in kar naprej pojasnjujejo, kako ne smeš reči ali narediti tega ali onega. V Nemčiji pa so film odlično sprejeli, ljudje so mi rekli, da sicer ne bi bilo nobene možnosti, da bi tak film posnel nemški režiser, mislim, da mi ni treba pojasnjevati, zakaj, a da je Nemcem všeč, ker duhovito govori o temi, ki v resnici sploh ne obstaja, ki se ne poigrava z zgodovinskimi dejstvi in ne norčuje iz resnih stvari, ampak zabava na svoj izvirni način. Res je sicer trajalo nekaj časa, da smo prepričali nemške soproducente, da smo dobri fantje in da film ne bo prestopil meje dobrega okusa.
Res ni presenetljivo, da so (nekateri) Američani užaljeni, saj republikance predstavljate kot enako zlo, kot so nacisti …
(smeh) Upam, da je sporočilo filma vendarle malo bolj kompleksno in da govori o krizi, v kateri se je znašel ves svet, o finančni, religiozni, politični … To pa je popoln temelj za pojav fašističnih in skrajno desničarskih gibanj in strank, ki cvetijo le, kadar je družba v kaosu. To sem videl v lastni državi in na žalost se to dogaja tudi drugje po svetu.
Od kod ljubezen do znanstvene fantastike in stripa?
Ljubezen traja od otroštva, vedno sem imel rad znanstveno fantastiko, ker mi je odpirala svetove zunaj naše stvarnosti. Znanstvena fantastika je pravzaprav resen filmski žanr, ki govori o resničnih problemih in družbenih pojavih, le da jih predstavlja na bolj zanimivi, intrigantni, umetniško ustvarjalni ravni.
Imate svoje junake, idole, ki jih občudujete in so vas navdihovali?
Veliko jih je: Ridley Scott, James Cameron, Steven Spielberg, George Lucas … torej kreativci in individualisti, ki imajo velik vpliv na sodobno znanstveno fantastiko in so jo naredili takšno, kot jo poznamo danes. Hkrati izredno cenim Davida Lyncha in njegov vpliv ne samo na znanstveno fantastiko, ampak na filmsko umetnost na splošno. Ne pravim, da bi sam delal lynchevske filme, je pa njegov vpliv name precejšen.
Ste poiskali koga od omenjenih in mu ponudili kako vlogo v filmu?
Ne, nisem. Pravzaprav je to odlična ideja! Vraga! Kako to, da se nisem spomnil tega? (smeh)
Je zadnji kader, v katerem vidimo Mars, napoved nadaljevanja? Bodo nacisti udarili še z rdečega planeta?
Ne bi vedel (smeh). Videli bomo, vse je mogoče. Ampak kdo pa pravi, da je tisto Mars? (smeh)
Avtorji glasbe: Laibach
Jekleno nebo ima res finske korenine, a avtor se je pri ustvarjanju naslonil na mednarodne trende (in financiranje), v projekt je vključil tudi enega največjih prispevkov slovenske kulture svetu – Laibach. Eden glavnih motivov njihovega glasbenega in tudi širšega ustvarjanja sta okupacija in nekakšna »totalitarizacija« različnih kulturnih del drugih avtorjev. Čeprav sta na primer The Final Countdown skupine Europe in One Vision skupine The Queen v izvirniku še tako pozitivni in sproščeni pesmi (pravzaprav popevki), pa v različici Laibach zvenita kot grozeči napovedi uničenja. V skladu s tem je tudi najbrž eno glavnih sporočil, ki so ga Laibach skušali posredovati tako nekdanji oblasti SFRJ kot tudi vsem državam, kjer so nastopali: vsak družbeni sistem je totalitaren, pa naj gre za socializem, demokracijo, kapitalizem ali kar koli tretjega. In to sporočilo je tudi v osrčju filma Jekleno nebo. Nacisti na Luni v osnovni šoli poučujejo, da prihajajo v miru, ne glede na svojo zgodovino in načrte vodstva, prav tako je predsednica ZDA v trenutku pripravljena in zmožna vključiti njihovo ideologijo v svojo predvolilno kampanjo. Ob scenski glasbi Laibacha je sporočilo seveda še toliko prepričljivejše.
