Minili sta že dve desetletji, odkar je ljubimkanje tedanjega ameriškega predsednika
Vratca kuhinjskih omaric je trgala s tečajev
Ženske, katere obraz vidite na televiziji in naslovnicah, ni. Je zgolj fasada, za njo pa hladna oseba, ki terorizira, žali in psuje osebje ter moža že od njunih začetkov spreminja v zasebno boksarsko vrečo. Ko je Bill še zasedal guvernerski stolček Arkansasa, naj bi se prebudila sredi noči, in ker ga ni bilo, je za njim poslala njemu dodeljene policiste. Z brezkompromisnim ukazom, naj ga takoj poiščejo in privedejo domov. Mirno, s stoičnim izrazom je čakala v kuhinji, nato pa je izbruhnila. »Vrata so loputala, slišati je bilo razbito steklo. Po koncu srditega prepira je njuno osebje našlo razbito posodje in kozarce, vratca kuhinjskih omaric pa so visela s tečajev ali so odtrgana ležala na tleh.« In to se ni spremenilo niti, ko sta se leta 1993, ko je Bill postal prvi mož Amerike, preselila v Belo hišo. Preklinjala in psovala ga je, ker ji ni odstopil prostorov podpredsednika, ki jih je hotela zase. Vsako priložnost, ko v prvi zakonski par ZDA niso bile usmerjene oči javnosti in fotografske leče, je izkoristila, da je vanj lahko metala vse, kar ji je prišlo pod roke. »Blokci samolepilnih lističev, ključi, mapa z zapiski. Kar je imela pri sebi, ko sta se v limuzini peljala na uradne dogodke, je metala vanj. Drla sta se drug na drugega, da jima je skoraj pošla sapa. A ko se je limuzina ustavila in jima je voznik odprl vrata, sta si nadela nasmeh in kot složna zakonca mahala množici.«
Večkrat je prelila moževo kri
Njunega osebja večina ni niti opazila, saj se skorajda zlije s pohištvom, a ušesa in oči imajo povsod. Vidijo in slišijo vse, toda kot zvesti sluge naj bi molčali. »Večino vsega, kar se je dogajalo med njima, je slišalo osebje Bele hiše in varnostna služba. Vedeli so, da je vanj metala težke knjige, celo pepelnike, in tarčo praviloma tudi zadela,« pripoveduje Stone, ki pa ni edini, ki mu je uspelo doseči, da so nekdanji zaposleni razvezali jezik. Nekdanja sekretarka Bele hiše za stike z javnostjo Dee Dee Myers je pred 16 leti priznala, da je večkrat prikrivala in prirejala resnico. Tudi leta 1993, ko je Hillary odletela k očetu na smrtni postelji in je Bill v Beli hiši gostil Barbro Straisand, ki je tam tudi prenočila. In to je na njegovo smolo prišlo na ušesa tudi nekdanji prvi dami. »Jaz sem tista tepka, ki je novinarjem dejala, da si je prasko na vratu povzročil med britjem. A tedaj ga še nisem videla, bilo je pač jasno, da tako velika praska ni posledica britja,« je povedala Myersova. In to ni bilo edinkrat, da je Hillary puščala moževo kri. Dobesedno. Po enem izmed njunih spopadov je sobarica na rjuhah njune postelje našla madeže krvi – po Billovih besedah naj bi se sredi noči zaletel v vrata in se ranil, a to ni utišalo govoric, da naj bi ga v resnici žena krepko udarila in ranila z debelo knjigo. A čeprav je političarka v preteklih letih govorice o nasilju vselej zavrnila kot lažne, je priznala, da bi mož v dvoboju polaganja rok izgubil. »Imam kar močne roke. Če bi v koga vrgla svetilko, bi vsi gotovo izvedeli za to.«
Tajni agentje so le nepomembni pujsi
Nič lepše se ni vedla do osebja in agentov tajne službe; v njenih očeh naj bi bili ti zgolj služabniki, za katere ni vredno izgubljati besed ali uporabiti besedic hvala in prosim. Raje je kričala in preklinjala, ta prezir pa naj bi prenesla tudi na hčer Chelsea, ki je podedovala materino oblastno in zlobno naravo. Tako so zatrdili nekateri agentje, ki so jo morali varovati. In Chelsea tega ni cenila, naslavljala jih je s pujsi in prasci. »Tako vam pravita tudi moja mama in oče. Čemu bi vam potem jaz rekla drugače?« naj bi prezirljivo odpravila njihove pritožbe glede nespoštljivega vedenja.