Ko na svet priveka drobna, nebogljena štručka, pred katero je vse življenje in ki so ji odprta še vsa vrata, da stori in postane, kar koli in kdor koli bo želela, se v mislih staršev že izriše pravljična prihodnost njihovega novorojenčka. Z očmi, polnimi ljubezni in upanja, že vidijo, kako bo malček segel po zvezdah, kako se bosta v njegovem življenju cedila med in mleko in kako bo morda celo obrnil svet na boljše. Kljub sto različnim scenarijem si verjetno ne zamišljajo razkritja svojega otroka, da je na svet pokukal v napačnem telesu. To je nedavno izvedel r’n’b zvezdnik R. Kelly, ko je njegova 14-letna hčerka Jaya kar prek bloga vsemu svetu povedala, da je v resnici deček, ujet v dekliško telo. In da komaj čaka, da s hormonskimi terapijami in operativnimi posegi vendar postane to, kar v sebi ve, da je. Jay.
Starševska ljubezen naj bi bila brezmejna in brezpogojna. Toda eden izmed najbolj plodovitih tekstopiscev našega časa od dne, ko je najmlajša izmed njegovih treh otrok razkrila svojo transseksualnost, z najstnico ni spregovoril niti besedice. Zvezdnik je pred leti dejal, da ima »tri čudovite otroke, ki jih ljubi in ki ljubijo njega« ter da je »svoje kri in meso treba podpirati ne glede na to, kaj ali kdo so«, a so njegove zveneče besede očitno letele zgolj na finančno podporo. Ne nazadnje se pevec, ki se je pred petimi leti pridružil številnemu klubu zvezdniških ločencev, kljub marsikateri pregrehi iz preteklosti nikdar ni izogibal plačevanju otroške preživnine. Povrhu naj bi bil vsaj v nekem pogledu še vedno prisoten v življenju starejšega sina Roberta Jr. in hčerke Joann; le odnos z najmlajšo je šepal in je že dolgo zapleten. Prejšnji mesec pa tako rekoč ni več obstajal.
Na blogu le prazne besede?
Odkar je na začetku tega meseca najstniški otrok prejemnika grammyja, ki je svet obnorel s skladbo I belive I can fly, na svojo družino vrgel bombo priznanja, se je R. Kelly zavil v molk. Ko pa se mu je vendar razvezal jezik, je hčerino transseksualnost preprosto zanikal. In vse označil za prazne marnje. »Pogovora z menoj si resnično ne želite začeti tako, da trdite, da moja hči postaja sin,« je dejal za radijski program WGCI. »Blogom ne smete pripisovati tolikšne teže. Če vprašate mene, lahko verjamete le temu, kar vidite na lastne oči. V zabavni industriji sem namreč o marsikom slišal že marsikaj, a se je vselej izkazalo za neresnično.« Nato pa še pridal, da je dobro poznati tudi ozadje zgodb, saj brez predzgodbe ne moreš o ničemer in nikomer soditi.
»Hočem operacijo in tablete, da končno postanem fant«
Najstniška leta so že sama po sebi naporna. So obdobje samoodkrivanja, pubertetniških izbruhov in negotovosti. Ter čas, ko potrebuješ vso podporo, ki jo lahko dobiš. »Mama me je vedno spodbujala, naj bom iskren do samega sebe. In da me bo vedno ljubila, ne glede na kar koli,« je dejal Jay, ki je mami Andrei že pred slabim letom, najprej v telefonskem sporočilu, pozneje pa še na štiri oči, priznal resnico. In naletel le na objem in popolno razumevanje. Kot tudi pri sestrici Joann, ki ga je s ponosom v glasu nemudoma začela klicati moj mali bratec. Ob čemer se mu je s srca odvalil kamen, saj je s svojo skrivnostjo živel že nekaj let. Že pri šestih, morda sedmih letih je spoznal, da je v resnici deček, pri katerem se je narava zmotila in mu dodelila napačno telo. Ko je pri 11 letih videl, da se nekateri fantje spreminjajo v dekleta, nekatera dekleta pa v fante, ga je udarilo spoznanje. Skoraj razsvetljenje. »Ugotovil sem, da obstajajo ljudje, ki natanko vedo, kako se počutim. Ki čutijo, kar čutim jaz. Zdaj vem, da sem fant, in želim si operacijo in tablete, ki mi bodo pomagale, da postanem to, kar bi moral biti že ob rojstvu.«
