Hčerko bo dojila do njenega četrtega leta

Tamara Ecclestone verjetno že tuhta in premleva, kaj kupiti in kakšno zabavo pripraviti hčerki Sophii marca, ko bo na rojstnodnevni torti upihnila že tri svečke. Kajti če lahko sodimo po dekličinem prvem praznovanju, ko so ji na dom pripeljali tudi živalski vrt za najmlajše – celo zebro, ki so jo otroci lahko božali –, ali pa po Sophijini hišici za punčke, narejeni po vzoru njihove družinske vile, za kar je Tamara odštela 10 tisočakov, potem tudi praznovanje tretjega rojstnega dne ne bo skromen dogodek. A čeprav ji razkošno darilo, ob katerem bo vsem vzelo dih, verjetno ne bo ušlo, ji mamica vendar ne bo podarila mlajšega bratca. Vsaj letos še ne. A v bližnji prihodnosti vsekakor. Tako so prvorojenki šefa formule 1 Bernieja Ecclestona namreč napovedali vedeževalci.

Še lani so odmevale govorice, da je triletnega zakona med Tamaro in Jayem Rutlandom nepreklicno konec. Strani tabloidov so namreč polnile zgodbe, kako se lepotičina družinska sreča seseda pod težo uradnih obtožb proti Jayu, da je mamilarskemu baronu Jamesu Tarrantu pomagal pobegniti in se izogibati roki pravice. A je bilo očitno vse iz trte izvito, saj je bil Rutland nato oproščen vseh obtožb, Tamara pa je šepet o neizogibni ločitvi zavrnila kot lažen, češ da je med njima vse v redu. Še več, zadnjih nekaj mesecev sta zakonca na dolgo in široko razpredala o širitvi družine, a se nista mogla dogovoriti ne o številu otrok, ki bi si jih še želela, ne o tem, kdaj bo idealen trenutek, da Sophia postane starejša sestrica. »Če bi bilo po moje, bi že jutri imel še enega otroka. Najraje pa bi imel tri,« pravi Jay, a je Tamara njegove želje o treh otrocih nemudoma zavrnila. »Trije nikakor ne pridejo v poštev. Kot tudi vem, da si za zdaj ne želim še enega, vsaj letos še ne. Nikoli sicer ne veš, kaj ti prinaša prihodnost, a trenutno se vsa posvečam Sophii, da za še enega nimam ne časa ne energije. Nisem še pripravljena na vnovično nosečnost – ne jaz ne moje telo. Tudi ker Sophio še vedno dojim. Nekoč ji sicer želim dati bratca ali sestrico, ne nazadnje je to darilo, ki ji ga ne more dati nihče drug, a za to bo moral nastopiti popoln trenutek.« Ob čemer se je obregnila še ob vse tiste, ki jo zbadajo, ker deklice še vedno ni odstavila. »Všeč ji je in jo pomirja. Vsaka mama mora poslušati svojo intuicijo, saj nihče ne pozna otroka tako dobro kot prav mama,« je povedala, s pridatkom, da jo bo morda dojila še vsaj eno leto. Po malčičinem dopolnjenem četrtem pa bo videla, kaj ji govori materinsko srce.

Že res, da človek nikoli ne ve, kaj ga čaka za naslednjim ovinkom. A vendar je te skrivnosti življenja moč tudi malce zaobiti. Kar je Ecclestonova storila, saj ji vprašanje družine ni in ni dalo miru. »Obiskala sem vrsto vedeževalcev in vsi so mi zatrdili enako. Da me v prihodnje čaka še en otrok, in sicer fantek.« Le tega ne ve, kdaj bo ta veliki dan napočil. A morda bi tudi to poskušala izbezati iz tistih, ki jim je dan dar vpogleda v prihodnost, če je ne bi zaustavil mož. »On ne verjame ne v vedeževalce ne v medije. Ker sicer poskušaš živeti v skladu z napovedmi in v pričakovanju napovedanega. Zato sem jih nehala obiskovati.«