S premoženjem, ocenjenim na skoraj 150 milijonov evrov, velja za enega izmed najpremožnejših ustvarjalcev britanske glasbene scene. In vsekakor tudi za enega izmed najuspešnejših, saj mu je z več kot 150 milijoni prodanih albumov uspelo to, kar je med solisti doslej uspelo le še Michaelu Jacksonu in siru Paulu McCartneyju – v številu prodanih albumov preseči čarobno število 100 milijonov. Resnično, Phil Collins bi se lahko mirne vesti zleknil v naslanjač in užival v zasluženi upokojitvi. A namesto da bi se glasbeni zvezdnik, ki se bliža 64. rojstnemu dnevu, predal žareči jeseni življenja, ga je vsrkalo v vrtinec alkoholne zlorabe, vsako jutro pa le mukoma vstane, saj nikakor ne najde razloga, da bi se izvil iz objema tople postelje.
Začelo se je s kriketom
Pred desetletjem, ko mu je na svet privekal najmlajši sin Michael in se je počasi začel poslavljati od koncertnih odrov in snemalnih studiev, je natanko vedel, kam ga bo peljalo življenje. Posvetil se bo vzgoji otrok in se predajal užitkom poročenega moškega. Toda delal je račun brez krčmarja.
»Vse imaš že začrtano, ko ti jo usoda zagode. Dogodijo se stvari, nad katerimi nimaš nikakršnega nadzora.« Pred petimi leti se je namreč njegov tretji zakon (zopet!) končal z ločitvijo, dobronamerne načrte, da kljub vsemu veliko časa preživi z otokoma, pa mu je prekrižala vnovična poroka njegove Orianne, ki se je z novim možem preselila na drugo stran luže. »Nenadoma sem brezdelno posedal. Bil sem v pokoju in brez otrok, v mojem življenju pa je zazevala velikanska praznina,« je iskreno dejal sedemkratni dobitnik grammyja, ki je uteho začel iskati v objemu steklenice. »Nisem se pijan valjal po tleh, a preprosto sem začel piti. Vstajati sem začel blizu poldneva, gledal kriket in zraven srkal rdeče vino. Nato belo. In še preden sem vedel, sem bil na robu smrti. Skoraj sem umrl.«
V mrazu si ne more odrezati niti kruha Infekcija leta 2000 ga je stala sluh na desno uho, devet let pozneje pa mu je usoda zadala še en krut udarec. Zaradi poškodbe vratnih vretenc je izgubil sposobnost igranja bobnov. In čeprav je bila operacija uspešna, roke ne delujejo več kot nekdaj. »Na dveh ali treh prstih obeh rok, zlasti na levici, sem povsem izgubil občutek za tip.
»V hladnih dneh ne morem v rokah držati niti paličic za bobne, kaj šele igrati.« Foto: Reuters To nikakor ni prijetno, saj še noža ne morem več uporabljati tako, kot je treba. Že rezanje štruce je lahko nevarno,« je tegobe izdal glasbenik, ki si svetovne slave ni le pripel, ampak tudi pribobnal. »Pred nekaj tedni sem znova sedel za bobne, a zdelo se mi je, da roki ne pripadata meni. Imam sicer boljše in slabše dni, toda od igranja v hladnih mesecih se vsekakor lahko poslovim. Pri nizkih temperaturah ne morem niti držati paličic.« |
Na odvajanju le en teden
Niti v obdobju največje slave ni segal po žgani kapljici in ni kot mnogi glasbeni kolegi s polno žlico zajemal pregovorno hedonističnega rockerskega življenja. »Za kaj takšnega sem bil preveč razumski.« Toda steklenica za steklenico, pomešana z zdravili, ki jih jemlje od leta 2009, ko si je poškodoval vratna vretenca, so se izkazali za nevarno kombinacijo.
Mešanje je namreč pripeljalo do hudega vnetja trebušne slinavke in takšnih zapletov, da je že mislil, da je tik pred vstopom na drugi svet. »Verjetno sem bil alkoholik. Šel sem celo na odvajanje, a sem tam zdržal komaj en teden. Rehabilitacijska klinika me je preveč spominjala na internat.« Šele ko so skrbi za očeta na veliki zvon obesili tudi pevčevi otroci, je poskušal znova. Poiskal je pomoč, ki mu je bila očitno bolj pisana na kožo kot klinike za zdravljenje odvisnosti. »Obiskal sem vrsto specialistov in v Ameriki naletel na izvrstnega zdravnika. Zdaj že skoraj dve leti ne pijem več!«
Nikdar nisem bil alkoholik
V temačnem obdobju, kamor ga je v prvi vrsti pripeljala osamljenost, je obiskoval strokovnjake, hodil na srečanja anonimnih alkoholikov in tam celo izustil skoraj filmski stavek. »Živijo, moje ime je Phil in sem alkoholik.« Čeprav tega ni tudi iskreno mislil, saj je bilo slovo od žgane kapljice prelahko. »Igral sem to vlogo, ker sem pač bil v kliniki za odvajanje, a o sebi nisem nikdar razmišljaj kot o alkoholiku. Od alkohola nisem bil nikdar odvisen, čeprav sem večino dni in večino časa prepil.« Ker je preprosto imel preveč časa, v sebi pa ni več našel zagona ali zanimanja za kar koli. »Že moj menedžer in zdravniki so mi govorili, da si moram poiskati razlog, da zjutraj vstanem iz postelje. Toda želje po ustvarjanju glasbe trenutno nimam. In čeprav sem nehal piti že pred več kot 18 meseci, še vedno nisem našel razloga, čemu bi zjutraj sploh vstal.«
