Grantova o starosti laže že vse življenje

Mnoge ženske s strahom čakajo čas, ko bodo v zrcalu uzrle podobo, tako drugačno od nasmejane dvajsetletnice napete kože in žarečih oči. Nerazpoznavno podobo sebe z gubicami, mlahavo kožo in očmi, ki ne izžarevajo več mladostne nedolžnosti, ampak življenjsko zrelost. Podobo, pred katero še močneje trepetajo tiste, ki so si kariero in ime zgradile (tudi) na temeljih svoje lepote. »Dobila sem novega najboljšega prijatelja. Ogledalo,« se vstopa še niti ne v najstniška leta, ko je upihnila komaj 11 svečk, a je z vitkim pasom in zgodaj razvitimi prsmi že obračala deške glave, spominja Lee Grant. »Storila in dobila sem lahko vse, kar sem želela. Tudi fante svojih prijateljic. Nisem mogla verjeti moči, ki sem jo nenadoma imela v rokah.« Moč zapeljevanja in seksapila, ki pa se je kmalu obrnila proti njej sami.

Na hollywodski črni listi

Hollywoodska zvezdnica je igralske sanje začela loviti že kot deklica, spočetka na gledaliških odrih, potem pa še v svetu sedme umetnosti, ko si je že s filmskim prvencem prislužila svojo prvo nominacijo za oskarja. A četudi je bila tedaj, v svojih 20 letih, prepričana, da je vendar napočil njen čas, ji je Hollywood, namesto pa bi se vzpela med zvezde, skoraj pred nosom zaloputnil vrata. Zaradi nespametne ljubezni.

Usodni da je namreč dahnila 12 let starejšemu Arnoldu Manoffu. Scenaristu in – komunistu! Privržencu za 50. leta v Ameriki nevarne ideologije, katere se je kot njegova žena nalezla tudi sama. Tako so bili prepričani vsaj tisti, ki so krojili zabavno industrijo in rjavolaso lepotico postavili na hladno. S tem pa za dolgih 12 let zamrznili tudi njene sanje o veliki igralski karieri. Četudi je bila – kot v svojih spominih I said yes to everything (Vsemu sem rekla da) priznava tudi sama – dokaj neizobražena, o politiki pa povsem nepodkovana. Kar je sčasoma, po devetih letih, končalo tudi njun zakon. Ne nazadnje je bila za načitanega Arnija preveč ubogega duha, brez ideoloških zamisli. A ko so se ji zaprla vrata zakonskega življenja, tako jo je Hollywood, očiščene stigme komunizma, znova povabil medse. Četudi so bila najboljša leta tedaj že za njo. S čimer se je začela Leejina gonja, že obsedenost, za lepoto in mladostnostjo. »Vsekakor sem si želela popraviti obraz. Zgladiti gube. To je bil moj način, da si rešim življenje in s sebe sperem dokaze vsega, kar mi je zadalo 12 let življenja v izobčenosti in desetletje z moškim, ki me ni maral,« je zapisala igralka, ki pa se je prvič prepustila lepotnim kirurgom že sredi svojih dvajsetih. In si tedaj malce preoblikovala nos. Obsedenost, ki je ni zapustila do danes. Ko jih šteje že častitljivih sedeminosemdeset.

»Nikoli ne bom izdala svojih pravih let!«

Pri 36 letih je bilo, kot bi se vnovič rodila. Igralsko kariero je ponovno začela graditi z dna, ob čemer jo je nenehno preganjal strah, že paranoja, da bi kdo odkril njeno pravo starost. »Fokus mojega življenje je bilo prepričati vse okoli sebe, da sem še vedno v 20.« Mediji niso smeli izdati letnice njenega rojstva. Naokoli se je vozila s ponarejenim vozniškim dovoljenjem. Napačno letnico rojstva pa je navedla celo v svoj potni list – kar bi jo skoraj stalo snemanje filma v Italiji. »Igralka sem, za božjo voljo! O svojih letih lažem že vse življenje!« je lepotica, ki se je kljub vsemu vrnila v svet filma v velikem slogu, ko je leta 1975 prejela prestižnega oskarja, zabrusila državnim uradnikom. Ki je žal niso poznali kot njeni znanci in sodelavci. Da je pogovor o številkah, povezanih z rojstnim dnem, tabu. Kar se ni spremenilo do danes. »Moj drugi mož mi je, po navodilih menedžerja, povedal, da sem stara 65 let in upravičena do pokojnine. Tedaj sem se lahko le sesedla na tla in ponavljala, kot mantro, nisem, nisem nisem!!«