Godzila 60 let pozneje

Medtem ko po vsem svetu razsaja nova hollywoodska digitalizirana Godzila, so se na Japonskem poklonili izvirni pošasti iz morskih globin. Klasika iz leta 1954, po kateri so posneli kaka dva ducata nadaljevanj ali priredb, se zdaj predvaja v izbranih tokijskih kinematografih in kljub črno-beli sliki, tresočim se maketam in za sedanje čase hecnemu kostumu pošasti iz lateksa, v katerem se je pred 60 leti potil igralec Haruo Nakadžima, še vedno privablja gledalce.

Godzila 60 let pozneje

»Resnično sem bil presenečen, ko sem videl Tokio, ki ni današnji urejeni Tokio, ampak mesto, po katerem le kakih deset let po koncu vojne divja pošast,« je povedal 44-letni Keniči Takagi, ki je v kino pripeljal tudi desetletnega sina. Priljubljenost izvirne Godzile šest desetletij po premieri govori o tem, kako na Japonskem še dandanes dojemajo človekovo nemoč ob silah, ki se jih ne da nadzorovati.

Filmski studio Toho je Godzilo oziroma Godžiro (gre za sestavljenko iz besed gorila in kudžira – kit) pod režisersko taktirko Išira Honde predstavil leta 1954, le nekaj mesecev po še eni klasiki, Sedmih samurajih legendarnega režiserja Akire Kurosave. Pošastni film je bil megauspešnica, ki je v časih, ko televizijski sprejemnik še ni bil del vsake dnevne sobe, v dvorane privabila skoraj deset milijonov gledalcev, še zdaj pa velja za enega najpomembnejših znanstvenofantastičnih filmov vseh časov.

V filmu se starodavna pošast iz globin prebudi zaradi jedrskega poskusa in se odpravi v Tokio, kjer s svojo radioaktivno sapo in silno močjo povzroči pravo razdejanje. Povezava z resničnostjo je bila jasna: istega leta so ZDA na atolu Bikini v južnem Pacifiku izvedle jedrski poskus, pri čemer je bila sevanju izpostavljena japonska ribiška ladja; zbolelo je 23 članov posadke, kapitan pa je na koncu umrl. Hkrati tedaj ni minilo niti deset let od kapitulacije Japonske, potem ko so ZDA na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi.

Težka simbolika

Medtem ko je Godzila simbol človeškega poigravanja z naravo, je hkrati tudi izdelek dežele, ki jo pogosto prizadenejo naravne katastrofe. »Japonci odraščamo z mislijo, da obstajajo tajfuni, potresi in druge stvari, ki jih ne moremo nadzorovati. Enako je tudi z Godzilo,« pravi umetnik Judži Kaida, ki te dni v Tokiu razstavlja svoje slike Godzile. Njen glavni čar je, da je nihče nikoli ni resnično premagal. Podobno kot preostale uničevalne sile narave, ljudje morajo preprosto potrpeti, da pride in odide, ter upati, da bodo preživeli.

Igralec Akira Takarada, ki je v izvirniku in še nekaj japonskih nadaljevanjih igral eno od glavnih vlog, je novinarjem povedal, da je najnovejšo ameriško različico filma videl že dvakrat, in se strinjal, da je Godzila kompleksni stvor, vreden svojega mesta v zgodovini. »Na novo sem dojel, da ni le uničevalka, ampak je tudi sama žrtev atomske bombe. Ne morem si pomagati, da ne bi sočustvoval z njo,« je dejal 80-letni igralec.