Umetelno nanešena ličila. Vsak las na svojem mestu. Pozorno izbrana obleka, ki poudari telesne prednosti in spretno zakrije pomanjkljivosti. V takšni luči najpogosteje vidimo filmske zvezdnice, ki pred sprehodom po rdeči preprogi in nastavljanjem fotografskim objektivom porabijo ure, če ne dneve, da se nato pokažejo v svoji najboljši, najbolj mamljivi različici. Če pa jih paparaci slučajno ujamejo brez senčice ličila, nemudoma pristanejo na naslovnicah tabloidov, ki se nato s pikolovsko natančnostjo poglobijo v vsa odstopanja od lepotne popolnosti. Tega se nadvse dobro zaveda tudi Gina Rodriguez, zvezda priljubljene serije Devica Jane, ki je nujo, da jo svet vselej vidi brezhibno, že tako ponotranjila, da jo ob pogledu na lastni nenaličeni obraz od tesnobe malce stisne pri srcu. A se je odločila spoprijeti se s svojim strahom in si dokazati, da je od znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Da je zgolj v njeni glavi. »Gola in izpostavljena. Brez ličil. Brez dodelane celostne podobe. Le jaz,« je dejala in se povsem naravna, brez trikov umetnikov ličenja in pričesk, nastavila objektivu norveškega fotografa Antona Soggiuja.
Močno si je skrajšala dolge, temne kodre. A čeprav ji kratka pričeska pristaja, se je škarjam prepustila le zaradi vloge v naslednje leto prihajajočem filmu Annihilation. »Če ne bi bilo filma, bi imela dolge lase verjetno še dolga leta. Vse dokler ne bi bila vsaj tako stara, kot je zdaj moja mama,« pravi igralka, ki je spoznala, da je dolge kodre nosila s seboj kot varovalo. Čeprav je bila sprememba skoraj katarzična.
»Ugotovila sem, da se lepota ne skriva v bujnih kodrih, make upu, oblačilih ali v kilogramih. Značaj, srce, um in pamet so tisti, ki me delajo lepo. Zaradi njih sem takšna, kakršna sem,« je povedala, čeprav je v isti sapi spoznala, da svojim besedam morda ne verjame v celoti. Ko se je odločila, da prijatelju Soggiuju priskoči na pomoč pri projektu Desetsekundni portreti, ko v objektiv lovi ljudi takšne, kakršni v resnico so, je Rodriguezovo zagrabil dobro znan občutek panike. Panike človeka, ko ga ujamejo golega, razgaljenega, ranljivega. »Čudovito je, kadar me slika. A tokrat sem se njegovemu objektivu nastavila le jaz. Brez olepšav. In ko sem se gledala na posnetku, sem videla to, kar sem tedaj čutila – paniko, tesnobo. Prigovarjala sem si, da z njo ni nič narobe. A čeprav se vsakokrat, ko se gledam na tem posnetku, počutim neprijetno, mi je hkrati všeč. V njem je nekaj osvobajajočega, že blizu tega, da se sprejmem.«
Glas debelušk
Ni prvič, da je Gina brez olepšavanja razgalila to ali ono o sebi. V želji, da bi tako pomagala drugim, ki jih tarejo podobne težave, saj jo že od mladih let zasleduje občutek, da je malce drugačna od večine, ki jo obdaja. V šoli je tako prej kot na dekle spominjala na dečka. Povrhu tega se je po šolskih hodnikih sprehajala z otroki premožnih, privilegiranih družin, ki so za 16. rojstni dan dobivali prestižne avtomobile, medtem ko je njena družina živela le s socialno pomočjo. Ko pa se je prebila v igralsko srenjo, je bila nenadoma skoraj preženstvena, s prebujnimi oblinami, ki v svetu sedme umetnosti, v katerem dekleta težijo k pretirani vitkosti, skoraj niso dovoljene.
»Nekateri ne razumejo, kako težko si je opomoči, ko se začneš zaničevati zaradi videza. Ko ljudje gledajo nate zviška, ker si morda malce močnejši od njih in imaš morda bohotnejše obline, da začneš samemu sebi govoriti, da preprosto nisi dovolj lep, suh, pameten, bogat. A če boš verjel temu, boš dvignil roke nad samim seboj in se nikdar ne boš boril za to, kar si želiš!« je dejala. Dobro je vedela, o čem govori, saj se ni borila le z osebno tehtnico – v Hollywoodu, kjer je število kilogramov skoraj vse! –, temveč tudi z boleznijo ščitnice, s hashimotovim sindromom, zaradi katerega je še toliko težje s telesa sklatiti kilogram ali dva.
»V nenehni bitki s kilogrami sem. Zaradi svojega metabolizma le težko obdržim takšno težo, kakršno imam, kaj šele shujšam, medtem ko gredo kilogrami z lahkoto gor. Ko sem jih štela 19, je bilo to še najbolj podobno prekletstvu, kot igralka, ko je vse, kar šteje, videz, pa nisem mogla verjeti, da imam bolezen, zaradi katere se redim. A se je to izkazalo skoraj za blagoslov v preobleki, saj sem tako lahko postala glas žensk in Latinoameričank, ki smo precej oblinaste, ter vseh, ki se borijo s težavami s ščitnico,« je razkrila svoje zdravstveno stanje in dodala, da je bila kljub zdajšnjemu zadovoljstvu s samo seboj pot do tega precej trnova.
»Danes sem si sicer všeč v svoji koži. A pot do tega, ko sem se hkrati borila z zdravstvenimi tegobami, težo in zahtevami zabavne industrije, je bila težka in boleča.«
Tek, boks, preskakovanje kolebnice. Ali vsaj pol ure hoje na dan. To so Ginina vodila skozi vsakdan. Požvižga se na nasvete, da se je pri borbi s težo dobro čim večkrat odpovedati ogljikovim hidratom, predvsem kruhu. Tega obožuje! Tedaj se preprosto opomni, da ni nič bolj seksi, kot so sreča, notranje zadovoljstvo – in iskren nasmeh. »Kadar mi uspe ljudi nasmejati, se počutim kot boginja seksa!«