Zaradi tega je bil nekoliko razočaran, a je kljub temu ohranil dobro voljo. »Dan se je odlično začel, zdaj pa je nevihta vse uničila.« Kot pravi profesionalec je Gibonni koncert izpeljal naslednji dan, sicer pa se mu zelo redko zgodi, da mu jo vreme tako zagode. »Enkrat na pet let,« mi pove, ko premelje statistiko v glavi. »Običajno je vremenska napoved točna. Danes so rekli, da bo dež začel padati ob treh zjutraj. Pa je prehitel za šest ur. To je življenje. Ne moreš vplivati na naravo. Narava ima svoj koledar, kdaj se bo nekaj zgodilo.« Ob vprašanju, ali v kaj verjame, nekoliko obmolkne: »To je intimna stvar posameznika. Če vprašate mene: jaz verujem v Boga, nisem ateist. Nimam predsodkov do nikogar. Vse ljudi imam rad.« V zgodovini se je zaradi vere zgodilo in se dogaja veliko vojn, kar pevec komentira: »To je zaradi problema v ljudeh, ne zaradi vere. Nekaterim je vera razlog, da so boljši, drugim pa opravičilo, da naredijo ljudem kaj slabega v imenu vere. To ni vera, ampak človeška narava. Dober človek je dober, pokvarjen človek pa pokvarjen,« se nasmeji. Sicer pa rad dela dobrodelne koncerte, čeprav pravi: »Koncert ni rešitev. Lahko pa, ker smo medijsko izpostavljeni, o tem več govorimo in se problem reši. Eric Clapton ne more rešiti lakote v svetu, a bo pritegnil veliko ljudi, da bodo začeli razmišljati o tem, da vsak prispeva delež, da bi se potem res nekaj spremenilo na bolje.« In kaj bi Gibonni spremenil na svetu, če bi imel to moč? »Da bi ljudje nehali biti nasilni. Ampak za to ni dobrodelnih koncertov,« reče v smehu. »K temu teži vsak moj koncert, saj nosi sporočilo: ne bodite nasilni do drugih, ampak poskušajte izvleči najboljše iz sebe in drugih,« pove zadnje besede v slovenskem jeziku.
Obožuje vse plemenito
V pogovoru v družbi preostalih članov spremljevalne skupine je še nekajkrat povedal nekaj besed v slovenščini, sicer pa tudi v svojih besedilih rad meša različne jezike. »Mislim, da je to pomembno. Pred mnogo leti so si izmislili esperanto kot umetni jezik, v katerem bo nekoč govoril ves svet, da ne bi bilo konfliktov. Zdaj je angleški jezik izpolnil to idejo. Danes ga vsi govorijo, posebno v državah, kjer se imajo radi in so si blizu, a govorijo različne jezike, npr. v Skandinaviji, saj se norveški jezik precej razlikuje od švedskega, švedski od finskega … To so različni jeziki in tam tudi upokojenci govorijo angleško. Odlično je, da so se tako znašli.« Nadaljuje še: »Angleščino imam rad, pogosto pojem v njej, tudi zaradi tujcev. Imeli smo turnejo in igrali smo v Torontu, Chicagu, Los Angelesu, Las Vegasu itd. Tako vedno vem, da del mojih pesmi vsi razumejo, vedo, o čem pojem. Veliko tujcem je všeč moja glasba, a ne znajo slovensko in hrvaško, ampak jim je všeč, kar slišijo.« Ob mojem vprašanju, kaj je tisto, kar jih pritegne, da imajo radi njegovo glasbo, v nekoliko zamišljenem zanosu pove: »Moja glasba se dotakne čustev. In čustva so najboljša v človeku, veliko bolj kot razum. Saj razum veliko bolj zapleta življenje, srce pa ne.« In doda: »Glasba je na splošno umetnost, slikarstvo, kiparstvo … To prihaja od Boga. Vse, kar velja, je umetnost. Ko prideš v neki kraj, najprej gledaš fasade, lepoto, estetiko … To so ustvarili umetniki.« Prizna, da obožuje vse plemenito. »Ko nekaj oplemenitiš, narediš iz nečesa nekaj vrednega. Iz kamna na primer ženski akt. Fantastično! Kitara je v osnovi mrtev les, v človeških rokah pa oživi. Rad imam vse, kar nekdo nekaj naredi in ima dodano vrednost.« Tudi sam je zaključil tovrstno šolo. »Ampak ne delam tega. Nisem bil dovolj dober po svojih kriterijih, da bi to počel. Sicer sem želel, ampak mislim, da nisem bil dovolj dober, in ljudje, ki so bili z menoj v razredu, so bili veliko bolj nadarjeni od mene. Enostavno mi Bog ni dal tega, čeprav sem si želel.« Zato je toliko bolj dober v glasbi. »Pa dobro, to je pošteno. Ne moreš imeti vsega.«
Najbolj ceni Oliverja Dragojevića
Z Oliverjem Dragojevićem sta velika prijatelja, lani sta skupaj izdala album Familija. Te dni pa v medijih odmeva Oliverjeva huda bolezen. »On bi si želel, da to ne bi prišlo v medije,« pravi Gibonni nekoliko nejevoljno. »Po mojem bi morali spoštovati željo, če nekdo nekaj pove. Prijatelja sva, on je velik človek, lev, borec, ne preda se, in vem, da bo vse v redu z njim. Verjamem v to.« Nazadnje sta skupaj igrala julija v Mostarju, in ko govoriva o njem, vidim, da mu je res težko. »Ne sprašujte me tega. Rad ga imam, spoštujem ga in vem, da ne želi, da se govori o tem. To je njegova zasebnost.« Ob vprašanju, koga najbolj ceni, mi takoj odvrne: »Njega! Ker je najboljši. Najboljši je, ker je najboljši od leta 1967, a je kljub temu ostal normalen. To ni enostavno. Poznam ljudi, ki so dvakrat doživeli aplavz, pa se jim je zmešalo. Potem še bolj ceniš nekoga, ki je tako velik, priznan, da ga toliko cenijo, da je svetniški, a ostane preprost. On je velika osebnost. Tega ne morejo politiki nikjer na svetu,« se nasmeji in da vedeti, da mu politiki niso pri srcu. »Vsi smo odvisni od njih. Žal mi je, ko vidim, da so med njimi ljudje, ki živijo za spore. Meni to ni sprejemljivo, ker živim za ljubezen med ljudmi, za povezanost. Želim, da bi se vsi imeli radi in da bi vsak želel dobro drugemu. Obstajajo taki ljudje, in te cenim, spoštujem. Obstajajo tudi ljudje, ki si želijo sporov in ne razumejo, kaj delajo s svojim obnašanjem, ne zavedajo se, kako se njihovo obnašanje odraža na življenju običajnih ljudi.« Ob mojem komplimentu, da je tudi on ostal normalen v vseh teh letih, saj ga že dolgo poznam, mi v smehu pove: »Nimam časa, da bi znorel.« Nato obudi spomin na mlada leta. »Bil sem precej nenormalen,« se nasmeji. In kaj je bilo najbolj nenormalnega v njegovem življenju? »To ni za novinarje,« v smehu doda.
Pomembno je, da nisi 'fake'
V mladih letih je igral hard rock. »Pri tem ne moreš biti 'fake'. Natanko se ve, kdo obvlada, ni playbacka, prevar, lažnih vrednosti. Največje zvezde hard rocka niso nikoli prodajale ideologije. AC/DC vejo, za koga igrajo: za ljudi, ki imajo radi pivo in ki se radi zabavajo z veliko testosterona v glasbi. Ko je veliko testosterona v glasbi, za tem ni velike ideje, sporočila, ki bi ga želeli povedati. To se mi zdi odlično, ker jih ne moreš uloviti na laži, ker so to, kar so. In tako je z veliko pravimi skupinami. Ko si revolucionar, govoriš določene ideje s stališča poznavanja ulice, ampak ko ti uspe in prodaš 30 milijonov plošč, nisi več na ulici, temveč na Beverly Hillsu. Začnejo se težave. Hard rock je zato super, pri njem ni težav. Ti si od začetka to, kar si, in ljudje te takega vzamejo.« Igranje hard rocka je sicer prenehal. »Rad bi igral, ampak ne. Ne živim tako in potem tudi ne morem igrati tega. Mislim, da je to stvar hormonov, testosterona, to je neresno življenje, od Guns N' Roses do Motörheada, to so življenja, ki v resnici niso. Zato dobro zvenijo, ker je to glasba za mlade ljudi, ko pa si odrasel, moraš delati v smeri, da nisi odrasel.« Zato v svojih besedilih raje govori o čustvih. »Pomembno je, da nisi 'fake'. Lahko govoriš o čemerkoli, samo da resnično govoriš o tem, o čemer razmišljaš.« Nato beseda ponovno nanese na njegov zadnji album Familija. »Naslov albuma je takšen, ker je težko opredeliti najin odnos, midva namreč nisva samo kolega. Oliver poje pesmi, ki sem jih napisal in so moje najintimnejše pesmi. On jih obožuje, kot da so njegove. Ne delava v pisarni, to je nekoliko drugačen odnos.« Povprašam, od kod navdih za pesmi z globokimi sporočili, a Gibonni v smehu odgovori: »Ne vem. Če bi vedel, bi vsak dan napisal eno pesem. Vsak dan delaš in potem vidiš, da si naredil nekaj res dobrega. Velikokrat narediš kaj takega, kar bi bilo mogoče odlično za nekega drugega pevca, ampak ne za naju z Oliverjem.« Ob koncu se pošalim, da je danes dež vsekakor dober navdih za novo pesem, Gibonni pa z nasmehom pove: »Upam, da se ti ta lepa želja izpolni.«
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
