Gerard Depardieu ropal grobove in se prodajal

»Pretepal sem se, ropal grobove in svoje telo prodajal moškim. Žeparil sem, tihotapil cigarete in zaradi kraje avtomobila pristal v zaporu. Kar pa se ne bi zgodilo, če bi materi uspelo izvesti načrt in se me znebiti, še preden sem pokukal na svet. Da, tako je bilo in nič drugače,« pravi Gerard Depardieu, ki v svoji boleče iskreni avtobiografiji razkriva svoje življenje, kar mu je uspelo spisati s pomočjo Lionela Durayja pod povednim naslovom Tako se je zgodilo (Ca c'est fait comme ca). Tako in nič drugače.

Znebila bi se ga s pletilkami

Je hkrati državni zaklad in državna sramota. Eno najbolj prepoznavnih imen francoske kinematografije, a tudi njen slabi fant, ki mu je z impulzivnim vedenjem in odsotnostjo samonadzora uspelo zasesti tretje mesto nič kaj laskave lestvice najbolj razdražljivih osebnosti Francije. Od tam je pred dvema letoma zaradi previsokih davkov pobegnil v Belgijo, nato pa si je lani priskrbel še rusko državljanstvo. V lastni domovini se očitno ni počutil povsem doma in dobrodošlo, občutek nesprejemanja pa ga spremlja že od rojstva, še celo od malce prej, saj se ga je mati, ko ji je še rastel pod srcem, poskušala znebiti kar s pletilkami. »Tretji otrok, otrok, ki si ga ni želela, sem bil jaz. A sem vseeno preživel. Nato pa sem vse otroštvo poslušal, kako me je skoraj ubila.« S splavom je namreč želela plačati za grehe svojih staršev, se oddolžiti za spolno razmerje med njeno mamo in svakom.

Pri šestnajstih v zapor

Spočetka je bil morda nezaželen, a vendar se je že hitro izkazal kot uporaben član družine. Že pri rosnih sedmih je pomagal na svet pokukati sestrici Catherine, ker si starši, ki so životarili na robu revščine, pač niso mogli privoščiti druge pomoči. Pri desetih pa je začel vandrati po ulicah in si služiti kruh. Pod okriljem noči je taval po pokopališčih, pomagal motiti mir sveže pokopanih in pokojne lajšal nakita ter čevljev – saj tega ne nazadnje v onstranstvu niso več potrebovali. Pri šestnajstih, ko večina dečkov guli šolske klopi, je zaradi kraje avtomobila tri tedne čepel v celici francoskega zapora, vseskozi pa je izkoriščal in unovčeval prirojeni šarm. »Že kot deček sem spoznal, da se dopadem homoseksualcem. Zato sem, če so k meni stopili z željo po seksu, pač zahteval denar.« Tega pa ni opustil niti, ko je odkorakal iz zapora, pograbil kovčke in se preselil v prestolnico. Le da je v Parizu svojo dejavnost, najstarejšo obrt na svetu, še zabelil z ropanjem. »Ko sem jih štel dvajset, je huligan v meni robantil na ves glas,« je zapisal Depardieu, ki je po trenutkih telesne naslade svoje stranke pogosto tudi oropal. Ali pa celo »pretepel in jo popihal z vsem njegovim denarjem«. V luči česar sta bili tihotapstvo cigaret in žeparjenje verjetno le manjša prekrška.

Kakršen oče, takšen sin

Pred bedo in životarjenjem po pariških ulicah ga je rešil iskalec talentov, ki je postavnega Gerarda opazil v gledališču za homoseksualce in mu plačal študij dramatike, pri 26 letih pa je s filmskim prvencem že začel osvajati svet sedme umetnosti. Z vlogo tatiča, zvezdniku pisano na kožo. Tako se je iz pouličnega huligana prelevil v igralca, iz prodajalca telesne ljubezni pa je leta 1970 zaplaval v zakon z Élisabeth Guignot, ki mu je že v prvem letu zakona povila sina Guillauma. Ta pa je, na očetovo žalost, zakorakal po njegovih stopinjah. Tudi Guillaume se je, ko je v njegovi denarnici zazevala luknja, namreč zatekel k prostituciji in zaradi tatvine ter posedovanja drog okusil hlad jetniške celice. Le da igralčev prvorojenec ni imel tolikšne sreče, da bi mu pot prekrižal kdo, ki bi ga rešil samouničevalnega vedenja. Vsaj dovolj hitro ne, saj je pri 37 letih umrl zaradi pljučnice. Prehitro, da bi mu slavni oče lahko izkazal ljubezen, saj preprostih, a pomembnih besed rad te imam ni znal izustiti. »Z lahkoto povem vse, kar zapišejo drugi, toda lastnih besed nisem znal najti. Bil sem pač sin svojega očeta,« pravi Depardieu.