FOTO: Večna nudistka Heidi

Skoraj ni hujšega od bledih linij, ki jih pustijo kopalke med sončenjem, ki pa jih na telesu manekenke Heidi Klum ne boste videli. Ne danes ne čez dve desetletji, ko bo že prestopila šestdesetico. »Sem dekle nemških korenin in me sovražimo sledi kopalk na porjaveli koži. Zato se sončimo zgoraj brez,« je dejala lepotica, ki so ji starši že v mladostniških letih začeli privzgajati ljubezen do golega telesa. »S starši smo hodili na nudistične plaže, zato z goloto nimam težav. Glede tega sem precej svobodomiselna in, če se le da, odvržem gornji del kopalk.«

Manekenke, ki si služijo kruh z lepoto in telesom, bi se morale v lastni koži počutiti izvrstno. Pa vendar mnoge, prav nasprotno, zapadajo v začarani krog prehrambnih motenj in jih preganjajo demoni lastnega nezadovoljstva in izkrivljene samopodobe. A med njimi ni Heidi, ki ji ni prišlo do živega niti, ko so ji vodilni v krogih svetovne mode zatrjevali, da ima preveč oblin in naj s telesa oklesti kilogram ali dva. A jim je tedaj zgolj zabrusila, naj, če jim kaj ni všeč, obrnejo pogled drugam. Tako je zatrjevala pred desetletji in tako trdi danes, prepičana, da je telo vselej lepo. »Tudi staro telo je lepo. Čeprav nimam več napete kože 20-letnice, to ne pomeni, da bi se morala skrivati pod ponjavami,« samozavestno zatrjuje blondinka, ki še vedno, tudi pri 43 letih, samozavestno odvrže modrček kopalk in se nastavi sončnim žarkom. »Verjetno bom ena izmed tistih žensk, ki se po plaži sprehajajo zgoraj brez tudi še pri 60. Moje prsi in zadnjica tedaj sicer verjetno ne bodo več takšne kot danes, a za to mi je malo mar. Na plaži sem pač rada gola in mislim, da leta tega ne bodo spremenila.«

V bližini morja sicer rada odvrže kopalke, a vendar se tedaj kljub svoji neustrašnosti najraje zavleče v kakšen bolj oddaljen kotiček. Sploh ker se zaveda, da paparaci nikoli ne počivajo. In predvsem, kadar se na obmorski oddih odpravi s 13 let mlajšim ljubimcem Vitom Schnablom. »Na plažah, kjer se tare ljudi, si naklonjenosti nikakor ne izkazujeva. Tedaj se raje zavlečeva na jahto ali se odpraviva na sprehod nekam, kjer ni žive duše. No, skoraj ni žive duše. Paparaci naju namreč vedno zasledujejo, morda se skrivajo v grmičevju ali pa na naju prežijo s čolnov ali iz helikopterjev.«