Kri ni voda, pravi stara modrost, in to vsekakor drži za sinova pokojne princese Diane. Potem ko je princ William, vojvoda Cambriški, ganil britansko javnost, ko je, ne meneč se za protokol, opustil uradno držo in toplo objel jokajočo žensko, ki je izgubila moža v požaru v stolpnici Grenfell Tower, je s svojo srčnostjo nedavno znova navdušil tudi njegov mlajši brat, princ Harry. Ta je v minulih dneh doma obiskal hudo bolnega petletnika Oliverja Rooneyja iz Leedsa; fantek ima Wolf-Hirschhornov sindrom, redko kromosomsko napako, zaradi katere potrebuje posebno nego.
Prav nič vzvišen
Harry se je spoznal z Oliverjem, njegovo družino in skupino prostovoljcev iz dobrodelne organizacije The WellChild, ki družinski vrt spreminjajo v varno območje za igro. Družba se je zbrala v dnevni sobi Rooneyjevih – poleg Oliverja so bili tam tudi njegovi štirje bratje. Princ je sproščeno klepetal s fanti in jih spraševal vse mogoče reči o njihovem vsakdanjem življenju. Družba se je nato premaknila na vrt, kjer so si ogledali, kako potekaj dela. Oliverjeva mama Elizabeth McOmish-Rooney je princu povedala, da sin prej ni mogel na vrt brez nenehnega nadzora in se ni mogel igrati z brati, devetletnim Samuelom, osemletnim Josephom, šestletnim Thomasom in dvojčkom Jakom.
Po obisku pri družini bolnega dečka se je Harry odpravil v bližnjo otroško bolnišnico. Tam je med drugim obiskal hudo bolno šestletno Audrey Frantzich, ki ima redko genetsko napako, mozaično trisomijo 9, zaradi katere je v vozičku in jo morajo hraniti po cevki. Poklepetal je z njenimi starši ter se žogal z njenim 17-mesečnim bratcem Tommyjem. Po obisku še nekaterih drugih bolnih otrok se je ustavil še na klepetu pri zaposlenih v bolnišnici.
Čeprav so njegovi obiski bolnih in ubogih del dvornega protokola, sta Dianina sinova na takšnih dogodkih vse prej kot uradna. »Čeprav se vabila kar vrstijo, nikoli ne dajeta vtisa, da zgolj opravljata svojo prinčevsko dolžnost,« pravijo. Pogosto pokažeta svojo človeško plat in s pristnim sočutjem priskočita na pomoč ne le s sredstvi in prisotnostjo, ampak tudi s toplimi besedami, objemi. Njuna mati bi bila ponosna, saj sta bili prav srčnost in sočutnost (to je večkrat poudarila tudi v intervjujih) vrlini, ki si ju je še posebno vroče želela predati potomcema.
