Z neverjetno lahkoto se je gibal v svetu fizike in matematike, za mnoge nerazumljivem in nepredstavljivem, s svojo teorijo relativnosti in odkritjem svetlobnih kvantov, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado za fiziko, pa je revolucionarno vplival na večino tehničnih ved. A čeprav je Albert Einstein preoblikoval naše razumevanje vesolja in sledi njegove genialnosti še danes odzvanjajo v kozmologiji in filozofiji, je bil eden največjih in najbolj prepoznavnih znanstvenikov vseh časov vendar povsem izgubljen v medčloveških odnosih. Konec koncev se je tudi ljubezni, enega najmanj logičnih čustev, lotil z zornega kota, ki mu je bil resnično razumljiv – stvarno in praktično. S tem je že tako skrhani odnos z ženo še poslabšal in Milevo Marić dokončno pregnal iz svojega življenja.
Soproga kot služabnica
Velja za ikono izumiteljstva in inteligence, za enega največjih veleumov moderne zgodovine. Toda niti tako visoki inteligenčni kvocient mu očitno ni pomagal pri razumevanju zapletenega sveta čustev. Ko se je po enajstih letih namreč začel krhati njegov zakon s srbsko matematičarko Milevo, je poskušal zaradi otrok rešiti ostanke odnosa in vzpostaviti harmonično sobivanje z že odtujeno ženo. Sobivanje, utemeljeno na seznamu, s katerim je nekdanjo ljubimko in mamo svojih dveh sinov postavil na raven služabnice.
Pater dolgčas
Znanstveniku divjih, neukročenih las je guvernanta že v njegovih rosnih letih nadela vzdevek Pater dolgčas. A ne zgolj zaradi že stereotipizirane predstave o genijih kot odtujenih, vase zaverovanih ljudi, ki se ne menijo za svet in ljudi okoli sebe, temveč zaradi Albertovega nagnjenja do lagodja. To se je nato pokazalo tudi v njegovem nenavadnem, bizarnem seznamu zahtev, ki naj bi mu z Marićevo omogočil vljudnostno sobivanje. Ker v njunem odnosu pač ni bilo več ljubezni in topline, naj bi ta skrbela le še za njegovo ugodje. Skrbeti bi morala za snažnost njegovih oblačil in urejenost njegovih prostorov, znanstvenikova delovna miza pa je bila prepovedano, nedotakljivo območje. Trikrat na dan naj bi mu prinesla obrok, pred sinovoma pa ga nikoli ne bi smela omalovaževati – ne z besedami ne z dejanji. A za vso to skrb ni smela ničesar pričakovati, ne naklonjenosti ne pozornosti. Zatreti bi morala kakršno koli potrebo po intimnosti, prenehati govoriti, ko bi ji mož tako rekel, in zapustiti njegove prostore, če bi izrazil to željo. Seveda brez vprašanj in ugovorov. Povrhu naj bi skupne dejavnosti omejila le na nujno potrebne – kar seveda ni vključevalo tega, da bi v zavetju doma skupaj sedela ali da bi jo spremljal na potovanjih.
Odnos, ki ga je ujel na papir, točko za točko, se je enemu največjih fizikov verjetno zdel povsem smiseln.
A – kot bi moral tudi sam vedeti – vse je relativno. Kar je bilo z njegovega zornega kota rešitev, zaradi katere bi otroka še vedno živela z mamo in očetom, je bilo v očeh Mileve očitno nezaslišano in nesprejemljivo. Po nekaj mesecih vztrajanja pod skupno streho se je s sinovoma Hansom Albertom in Eduardom odselila, pet let pozneje, leta 1919, pa še formalno z ločitvijo končala poglavje življenja z očetom teorije relativnosti.