Legendarni indijanski poglavar Winetou, na pol resnična oseba iz severnoameriške zgodovine, je bil močna podoba, za mnoge celo identifikacijska osebnost iz otroštva in mladostniških let povojnih generacij. Tudi pri nas so šle žepne in druge izdaje zbranih del Karla Maya za med, podobno navdušenje je v 60. letih minulega stoletja sprožila filmska upodobitev s skoraj neznanima igralcema, francoskim pustolovcem Pierrom Briceom in že pred leti umrlim ameriškim atletom Lexom Barkerjem v vlogi Winetoujevega belega krvnega brata Old Shatterhanda. Zdaj se je tiho in nepričakovano poslovil še šarmantni 86-letni Pierre.
Kljub dvomom o umetniški literarni in moralni vrednosti Mayevih del (moški je imel bujno domišljijo in zaradi prestopkov večkrat končal v zaporu) njegovim junakom ne moremo odreči plemenitih nagnjenj. Še več, bili so drugačni junaki Divjega zahoda, prepričani borci za pravico in ideal svobode.
Francoz Brice je bil le dve desetletji po koncu druge svetovne vojne pomembno simbolno sporočilo v nemški filmski produkciji. Igralec je bil do zadnjega diha prepričan o sporočilni vrednosti lika, ki ga je tako uspešno upodobil v kar enajstih filmih. Brice je bil Apačevo utelešenje. Leta 2004 je avtobiografijo naslovil Winetou in jaz. Moje resnično življenje. Legendarni apaški poglavar je bil indijanski plemič, igralec pa se je rodil kot Pierre Louis baron Le Bris leta 1929 v francoskem obalnem mestu Brest. V rosnih letih je bil kurirček francoskega odpora, z 19 leti je rojeni pustolovec, navdahnjen z Dumasovimi mušketirji in grofom Monte Cristom, odrinil na bojišče v Korejo, pozneje se je boril v državljanski vojni v Alžiriji.
Iz viteštva v vesterne
Igralca Pierra Bricea so odkrili po naključju: bilo je na berlinskem filmskem festivalu, kjer ga je leta 1962, ko je tekmoval s filmskimi novinci, kot sta bila Jean-Paul Belmondo in Alain Delon, opazil nemški producent Horst Wendlandt, ki se je pripravljal na snemanje Zaklada v Srebrnem jezeru. Precej molčeči igralec stoičnega pogleda je dotlej igral v viteških filmih v Italiji in Španiji. Nad nemško ponudbo je bil presenečen, za Karla Maya še ni slišal. Po kratkem premisleku je privolil in Francoz je našel pot v srca mladih Nemcev. To je bila resnična sprava.
Do leta 1965 so posneli tri filme. Ko je Winetou na velikem platnu umrl, so bili celo javni protesti, kmalu so ga »oživili« na gledaliških odrih in festivalih na prostem, zadnjič je v indijanskem kostumu in s srebrno okovano puško stopil na oder leta 1991 na Mayevih igrah v nemškem Bad Segebergu.
Brice je nastopil v enajstih nemških vesternih, v zadnjem obdobju so v javnost pricurljale vesti, da bo v novi različici televizijskih filmov o apaškem poglavarju nastopil v vlogi Winetoujevega očeta Inčučuna. Šestega junija je iz Pariza prišla žalostna vest, da je Pierre Brice nepričakovano umrl za posledicami pljučnice.
Občasno je zaigral v manj pomembnih filmih, zaradi izjemne priljubljenosti pri nemškem občinstvu so ga televizijci (zlo)rabili v žajfnicah, kot sta nanizanki Grad ob Vrbskem jezeru in Sanjska ladja. Doma je ostal znameniti neznanec francoske kinematografije. Z ženo Nemko je mirno živel v lovskem dvorcu blizu Pariza, predlani je dogradil hišo v alpskem Garmischu.
Vsekakor je mislil resno
Glede snemanja nove izdaje filmske klasike je očitno mislil resno, saj je zahteval zagotovilo, da ne gre za »kakšno sodobno parodijo,« saj se mu je zdelo duhovno sporočilo v sodobnem svetu nerazumljenega in sčasoma pozabljenega Karla Maya do konca zelo pomembno. Prerijska prostranstva in indijanska naselja, legendarno Srebrno jezero in druga dramatična prizorišča so nemški filmarji odkrili v naši takratni skupni domovini Jugoslaviji.
Nemci so vse filme v koprodukciji z Jadran filmom posneli v glavnem na Hrvaškem, v osmih regijah na območju Paklenice, Plitviških jezer, slapovih Krke, Velebitu, kanjonu Zrmanje, v zaledju Reke, pokrajini vzdolž ceste od Benkovca so Knina, v okolici Vrlike in Peruškega jezera pa v okolici Splita in na območju vzdolž Cetine do Omiša. Mnogi kraji še danes privabijo številne pretežno nemške turiste, ki se zvesto vračajo v osupljivo naravo. Manj znano pa je, da so bila številna filmska prizorišča tudi v Sloveniji.
Prihajajo novi filmi
Že pred leti je münchenski Constantin film odkupil filmske pravice za niz del nemškega romanopisca Maya, nameravali so posneti nove verzije vsaj treh znanih del: Winetou in Old Shatterhand, Zaklad v srebrnem jezeru in Winetoujeva smrt. Gonilna sila je bil producent Bernd Eichinger, priprave za snemanje so leta 2012 po njegovi nenadni smrti zamrle.
Znova so se lotili dela, snemati bodo morda začeli že to poletje (kot kaže, na starih prizoriščih), scenarij je izpod peresa Michaela Blaka, ki je napisal tudi uspešnico Pleše z volkovi. V bulvarski reviji Bild so pred časom razkrili, da bo v vlogo Old Shaterhanda skočil kar popularni nemški zvezdnik Til Schweiger, apaškega poglavarja naj bi upodobil eksotični Elyas M'Barek. Kdo bo zamenjal nekdanje znane igralce, kot so Ralf Wolter, Goetz George, Terence Hill, Mario Adorf, Klaus Kinski, še ni znano. Predstavniki zasebne televizije RTL so sporočili, da bodo televizijsko trilogijo predvajali za božične in novoletne praznike 2016.