Svet filma brez njega nikakor ne bi bil enak. Kot kameleon, vsaj na videz brez kakršnega koli napora, je skakal iz ene vloge v drugo in z vsakim filmskim alter egom v svetu sedme umetnosti pustil neponovljiv, neizbrisen pečat. To je vsaj mnenje Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki je Eliju Wallachu pred štirimi leti podelila častnega oskarja. A četudi se je legendarni igralec zdaj v 99. letu starosti za vselej poslovil, bo živel še naprej v filmih. V šestih desetletjih jih je posnel več kot 90.
S prvencem razžalil Cerkev
Drugega kot igre ni poznal. Bila je njegova prva ljubezen, ki se ji ni izneveril do konca življenja, saj je pred kamero stal še pred štirimi leti, ko je na svojih plečih prenašal že 94 let življenjskih izkušenj. »Kaj drugega pa naj počnem? Ljubim igro,« je tedaj dejal Eli, ki bo v mislih ljubiteljev filma za vselej ostal ena največjih zvezd špageti vesternov, čeprav je igralsko kariero začel na gledaliških odrih, se na njih v desetih letih zacementiral kot eden največjih igralcev ameriškega gledališča, nato pa 1956. vendarle presedlal še na velika platna, bolj dobičkonosna od gledališč, zaradi česar je lahko plačal račune in na mizo postavil kruh. Hitro, že s filmskim prvencem Baby doll, ki mu je kot plantažniku, ki je poskušal spodnesti tla deviški nevesti svojega tekmeca, prinesel nominacijo za zlati globus, dokazal, da se mu igra pretaka po krvi. Pa čeprav je Cerkev nad njim tedaj zmajevala z glavo, češ da je film žalitev krščanskih vrednot. In celo grozila z izobčenjem vsakomur, ki si ga bo ogledal. »Jud sem, kaj za vraga pa oni vedo o meni!« se je odzval zvezdnik, ki je 1915. v newyorški soseski Brooklyn privekal na svet poljskim Judom.
Igralske sposobnosti je pilil z Marlonom Brandom in Gregoryjem Peckom, pred kamero dvoril očarljivi Audrey Hepburn, bil mehiški bandit, glava mafijske družine in plačanec. Skoraj vedno divji, zloben ali preprosto prostaški moški. Vsaj ko so se prižgale filmske kamere, medtem ko si je v soju gledaliških luči nadel povsem drugačno preobleko. »Živel sem dve življenji. V gledališču sem bil vedno nepomemben, nerazumljen, razdražen moški, medtem ko sem v filmih dobival vloge zlobnežev. Tolikokrat sem igral bandite, tatove, mafijaše in nadlegovalce, da sem že prenehal šteti.« Kar pa sta bili le dve plati filmskega velikana, saj je v zasebnosti izzival in nasprotoval hollywoodskim zakonom minljivih romanc in kratkih zakonskih zvez. Ko je 1948. večno zvestobo in ljubezen zaprisegel Anni Jackson, je to resno mislil. Z izbranko svojega srca, s katero so jima na svet privekali trije otroci, njuni geni pa se prenašajo še naprej v petih vnukih in številnih pravnukih, je ostal do poslednjega diha. Tega bi lahko vdihnil že pred leti, ko je pod taktirko režiserja Sergia Leoneja zablestel v eni svojih najznamenitejših vlog, v danes kultnem vesternu Dober, slab, hudoben. Italijanskemu filmskemu režiserju, ki je Clintu Eastwoodu dodelil vlogo dobrega, Wallachu grdega in Leeju Van Cleefu hudobnega, je bila varnost zvezd očitno zadnja skrb. Ne le da je Wallach med snemanjem po nesreči nagnil steklenico s kislino, ki jo je filmski tehnik neprevidno pustil ob igralčevi plastenki z vodo, in se lahko le svoji srečni zvezdi zahvali, da je razžirajočo tekočino nemudoma izpljunil, ampak ga je nato v skorajšnjo smrt popeljal še podivjani konj. Četudi je bil zvezdnik, ki se je šolal v Teksasu, spreten v sedlu, so mu za hrbtom zvezane roke onemogočile nadziranje živali, ki je z njim na hrbtu dirjala in galopirala. Nesrečni naključji, ki bi se lahko končali usodno. A Leone je zgolj odvrnil, da se nesreče pač dogajajo. In nadaljeval snemanje. A je grdi zavrnil ponovitev snemanja scene, ko so ga železne stopnice drvečega vlaka zgrešile le za las. Odločitev, ki je verjetno botrovala temu, da se je Wallachova zvezda v svetu sedme umetnosti bleščala še skoraj nadaljnjih pet desetletij. Ko je kot izjemen karakterni igralec tudi z le stranskimi vlogami nemalokrat zasenčil glavne.