Igralec mora biti absolutni gospodar svojega telesa. Z gibi, obrazno mimiko in spreminjajočo se barvo glasu namreč ne pripoveduje le zgodbe, ampak posreduje tudi čustva. Tudi prikrita in težje zaznavna. Že najmanjši, očem komaj zaznavni trzljaj ustnic, rahel skomig ali tren z očesom ga lahko povzdigne iz množice v elito najboljših v svojih stroki, ki z vrhunsko igro, kjer je vsaka podrobnost izpiljena do potankosti in skrbno načrtovana, navdušuje gledalce in filmske strokovnjake. Nenadzorovani gibi – če niso skrbno premišljeni del igre – tako ne pridejo v poštev. In medtem ko parkinsonova bolezen, ki prizadene gibalne sposobnosti, usodno poseže v življenje vsakega prizadetega posameznika, se igralec s to napredujočo boleznijo možganov lahko od kariere, vsaj v večini primerov, kar poslovi. To je zdaj storil tudi britanski filmski veteran Bob Hoskins (69), ki so mu zdravniki že pred meseci, preteklo jesen, razkrili usodno zdravstveno stanje.
| Po naključju med igralce Šolo je obesil na klin že pri 15 letih, nato pa deset let živel tako, kot je znal, z iznajdljivostjo. Zakorakal je tudi v izraelski kibuc ter se nekaj časa preživljal kot cirkuški požiralec ognja. Dokler ga ni konec 60. let v londonskem baru, kjer se je hladil ob pivu, po ramenu povsem nepričakovano potrepljala usoda. Agent, ki ga je pregovoril, naj se udeleži avdicije. S tem je Hoskins naredil prvi korak na svoji igralski poti, preboj med velikane pa je doživel z gangsterskim filmom Črni petek za gangsterje (The good long Friday) in se v zgodovino zapisal kot nepomembni kriminalec George v uspešnici Mona Lisa – za to vlogo je dobil zlati globus in nominacijo za oskarja. |
Boj s parkinsovo boleznijo
Zvezdniki lahko s svojo prepoznavnostjo, vplivom in finančnimi sredstvi popeljejo množice na pot sprememb ali pa naredijo vsaj majhen korak k večji ozaveščenosti ljudi. In medtem ko je simptome te neozdravljive nevrološke motnje prvič opisal britanski zdravnik že na začetku 19. stoletja, so prav velika imena zabavne industrije pripomogla k boljšemu razumevanju te bolezni, o vzrokih katere strokovnjaki še vedno ugibajo.
Na prvem mestu je verjetno igralec Michael J. Fox (51), ki so mu bogovi v belem postavili to diagnozo že, ko je dopolnil 30 let – čeprav naj bi v večini doletela ljudi, ki so že zakorakali v jesen življenja. Zdaj pa se je simpatičnemu Michaelu in boksarski legendi Muhammadu Aliju (70) ob bok postavil še Hoskins, ki se je zaradi zdravstvenih težav odločil igralstvo pri 69 letih obesiti na klin, preostali čas pa preživeti v krogu družine in prijateljev.
»Zaradi parkinsonove bolezni, ki so mu jo zdravniki odkrili minulo jesen, se bo Bob Hoskins poslovil od filmskega sveta. Želi se zahvaliti vsem čudovitim in nadarjenim ljudem, s katerimi je v preteklih desetletjih sodeloval, za podporo pa tudi zvestim oboževalcem. A zdaj se že veseli upokojitve in dnevov, ki jih bo preživljal s svojo družino,« je dejal njegov predstavnik za stike z javnostjo. A kljub sreči, da se lahko v teh težkih trenutkih opre na ramo ljubeče žene Linde Banwell in najde uteho v štirih otrocih, pa slovo od življenja, za katero je živel in dihal pretekla štiri desetletja, najbrž ne bo lahko. Kajti čeprav se je v preteklih letih že večkrat poigraval z mislijo o pokoju, mu nikoli ni uspelo dokončno izplavati iz igralskih voda.
Nazadnje nastopil v filmu Sneguljčica in lovec
Navsezadnje ga še zdaj lahko gledamo v naših kinematografih, kjer predvajajo film Sneguljčica in lovec s trenutno razvpito Kristen Stewart (22). »Med igranjem se zabavam, vseeno pa poskušam delati manj. A v zadnjih letih mi vsako vlogo orišejo kot moj poslovilni labodji spev, zaradi česar me vsakič znova pregovorijo, da vstopim v še en projekt. In še enega,« je preteklo pomlad dejal igralec ter se še pošalil, da mora ob tem upoštevati tudi želje žene, ki mu ob strani stoji že več kot deset let. »Rad bi bil doma, a žena si še ne želi moje upokojitve, saj bi rada imela hišo le zase.«
