Pred dobrima dvema desetletjema so Renton, Sick Boy, Spud in Begbie, ki zajadrajo na samouničevalno heroinsko pot ter odstirajo temačnost edinburške bede 80. let, prepojene z nasiljem in kriminalom, šokirali in navdušili literarno srenjo. Nato pa tri leta pozneje, leta 1996, pustili neizbrisen pečat še med filmskimi sladokusci. Film Trainspotting, posnet po istoimenskem romanu Irvina Welsha, je pretresel svetovno javnost, si prislužil nominacijo za oskarja ter med zvezde izstrelil mladega, tedaj 25-letnega škotskega igralca Ewana McGregorja. A čeprav je škotski pisatelj leta 2002 svoji knjižni uspešnici napisal še nadaljevanje, Porno, pred tremi leti pa še njeno predzgodbo, Skagboys, kljub uspehu filma Trainspotting nobena še ni ugledala filmske adaptacije. V prvi vrsti zaradi dolgoletnega spora med glavnim igralcem in režiserjem Dannyjem Boylom, ki pa jima je po 15 letih vendar uspelo zgladiti nesoglasja in bosta zdaj vnovič združila svoje genialne moči. Začenši z januarjem, ko naj bi se na olajšanje oboževalcev Trainspottinga začelo snemati njegovo nadaljevanje.
Zamenjal ga je z DiCapriem
Kemija med McGregorjem in Boylom je bila neizpodbitna že od njunega prvega filmskega projekta, filma Plitvi grob, s katerim si je postavni Škot začel graditi ime, Boyle pa je tedaj prvič vihtel režisersko taktirko. Dve leti pozneje je vlogo osrednjega lika v Trainspottingu, vlogo nepopravljivega zasvojenca s heroinom Rentona, režiser namenil Ewanu, ga vključil še v naslednji filmski projekt s Cameron Diaz, Odštekano življenje (A life less ordinary), v mislih pa naj bi ga imel tudi za filmsko adaptacijo Plaže (The Beach). A si je nato, menda na presenečenje vseh, še zlasti pa McGregorja, v zadnjem trenutku premislil in glavno moško vlogo ponudil Leonardu DiCapriu.
»Dolga leta sem bil njegov igralec. To dejstvo je bilo zame pomembno, skozenj sem se znal opredeliti kot igralec. To mi je namreč postavilo merilo zelo visoko, vselej sem iskal to vez, zaupanje in moč,« je tedaj povedal razočarani Škot, ki pa zdaj, ko je preteklo že precej vode, priznava, da tedanje situacije ni najbolje obvladal. »Bil sem pošteno vznemirjen, med nama je zavrelo, a sčasoma sva na grenka čustva pozabila. Pogrešam delo z Dannyjem, zame je eden najboljših režiserjev, pa tudi sam sem pod njegovo taktirko ustvaril nekaj svojih najboljših filmov. Spet združiti moči in dve desetletji pozneje delati pri nadaljevanju Trainspottinga bi bilo izjemno.«
Snemanje na igralčevi rodni zemlji
Odraščal je na Škotskem. Ponosen je na svoje korenine. Pa vendar je na rodno grudo stopil le še občasno, največkrat le med prestopanjem z enega letala na drugo, dokler se ni zaradi filmskega festivala v Edinburgu junija vendar spet nadihal škotskega zraka. »Bilo je čudovito. Postopal sem naokoli, na lokacijah, kjer smo snemali Trainspotting, pa sem obujal spomine,« je povedal in pridal, da bi, ko bi mu v roke prišel dober scenarij, nemudoma spet snemal v svoji domovini. In očitno se mu bo želja izpolnila, saj je mnenje izpred petih, morda šestih let spremenil. »Ewan in Danny sta na srečo zakopala bojno sekiro in zdaj Ewan komaj čaka, da začnejo snemati nadaljevanje. Spet se bo postavil v Rentonovo kožo, imel bo levji delež, svoje delo pa si želi vložiti tudi v scenarij,« je dejal vir in pridal, da bosta v nadaljevanju Trainspottinga – po Welshevi noveli Porno, ki sledi osrednjim likom iz Trainspottinga deset let pozneje – pred kamere vnovič stopila Robert Carlyle in Jonny Lee Miller, ki sta upodobila Sick Boya in Begbieja.
Učitelji so mu prepovedali glasbo in igro
Ima že lepo število nagrad in nominacij filmske kritiške srenje. A vendar so McGregorju, v katerem je že v najranejših letih utripala želja po nastopanju, učitelji poskušali pristriči njegove umetniške peruti. »Vedno sem si želel postati igralec, a nisem vedel, kako naj se tega lotim. Nisem vedel, kje začeti. V šoli sem se sem ter tja sicer pojavil v kakšni predstavi, a svojo željo po igri sem na začetku udejanjal skozi glasbo. Igral sem na rog, dude in bobnal, recitiral sem poezijo. Sicer sem vselej imel nekaj treme, kot tudi še danes, a tako se je razvijala moja ljubezen do nastopanja,« se začetkov spominja lepotec, ki pa ga je razjedalo dejstvo, da so med šolskimi zidovi nekaj veljali le matematika, fizika in angleški jezik, umetniški predmeti kot glasba in gledališče pa so bili prvi, ki so jih hoteli zbrisati s predmetnika. »Pri 16 letih sem v šoli veljal za upornika, ki se vseskozi zapleta v težave. Zato so mi prepovedali obiskovanje glasbenega in gledališkega krožka. Prepričani so bili, da se hočem tako ogniti drugim, za njih pomembnejšim predmetom. A resnica je bila, da so me te stvari resnično zanimale. A namesto da bi me v tem spodbujali in gojili mojo strast, so mi jo prepovedali.«
