Misel na smrt nekatere plaši. Ohromi jih misel na neznano in na vprašanje brez odgovora, ali je smrt končna postaja ali ne. Marsikoga, a k njim se ne prišteva Emma Stone, ki jo smrt že od mladih nog polni s skoraj morbidnim navdušenjem. »Od nekdaj sem bila malce čudaška in morbidna. Oboževala sem obiskovanje muzeja anatomije, kjer sem lahko opazovala v stekleničke ujete fetuse živali. A medtem ko sem sama to ljubila, so se me drugi otroci zaradi tega bali,« je dejala igralka, ki se v nasprotju z vrstniki v otroštvu ni najraje podila po igriščih, temveč je svoj košček raja in miru našla na bližnjih pokopališčih, kjer so ji družbo delali duhovi.
Rdečelasa lepotička, ki je filmsko srenjo prvič glasno opozorila nase s filmom Lahka punca – ta ji je prinesel nominacijo za zlati globus – in se je že tri leta pozneje, lani, znašla na Forbesovi lestvici najbolj donosnih hollywoodskih igralcev, je na svet privekala v puščavskem mestu Scottsdale, kar ji je bilo kot pisano na kožo. Za potešitev njenih malce temačnih strasti ji je bilo tam namreč na voljo več kot 50 pokopališč, od povsem navadnih do tistih, nad tlemi katerih naj bi lebdeli duhovi. »Kot deklica sem bila morda malce srhljiva, saj sem se nenehno zadrževala na pokopališčih. Toda vse, kar je drugim naganjalo strah v kosti, zlasti duhovi in smrt, me je resnično pritegnilo,« se otroštva spominja zvezdnica, ki se je že pri šestih ali sedmih letih močno začela zavedati človeške smrtnosti. In tudi svoje umrljivosti. »O tem sicer nisem nenehno razmišljala, a je vendar stalno tičalo nekje v moji podzavesti.« Temu se lahko zahvali za prodor v svet sedme umetnosti.
Pogosto se začneš gnati za nečim šele tedaj, ko ti to začne polzeti med prsti in ti voda že pošteno teče, skoraj dere v grlo. A ko živiš z zavedanjem, da ti je odmerjena le omejena količina časa, želiš izkoristiti vsak trenutek. Zvezdničino vodilo, zaradi katerega je v skladu z odraščanjem v računalniški dobi s power point prezentacijo – ter primerno in povedno z glasbeno spremljavo Madonnine skladbe Hollywood – staršem predstavila odločitev, da bo srednjo šolo obesila na klin in da se morajo iz Arizone odseliti v Kalifornijo. V igralsko meko. »V smrti je nekaj čudno pomirjajočega. Zaradi zavedanja, da ne živimo večno, življenje zagrabiš z obema rokama. Zato sem si želela slediti sanjam nemudoma, brez odlašanj.« In na njeno srečo so starši delili igralkino mišljenje o zajemanju življenja s polno žlico, zaradi česar so pri njenih 15 letih spakirali kovčke in si začeli ustvarjati novo življenje v deželi, kjer se ustvarjajo sanje. In kjer je svoje uresničila tudi Stonova. »Za vse, kar se mi je kdaj zgodilo, se lahko zahvalim smrtnosti,« je še dodala nevsakdanja zapeljivka, ki še vedno razmišlja o svoji končnosti. Vsaj na tem svetu, saj so ji starši vendar vcepili tudi vero v posmrtno življenje. A tedaj bo ponovno začela od začetka – hitro lovila nove sanje drugega življenja.
