Elvis Presley 2 meseca čakal na njeno devištvo

Javnost ga je častila skoraj kot boga, ženske pa so ob njegovem glasu in drznih gibih padale v histerijo ali na rob omedlevice. A četudi je bil Elvis Presley kot magnet, od katerega nihče ni mogel odvrniti pogleda, in je le s svojo prisotnostjo, kamor koli je prišel, zahteval pozornost, mu slednje nikoli ni bilo dovolj. Hlepel je po bližini in izkazovanju nenehne pozornosti, bil že skoraj odvisen od nje, kar je v trenutku, ko sta se spoznala, okusila tudi svetlolasa Linda Thompson, ki se je s kraljem rock'n'rolla nato zapletla v strastno romanco, ki je gorela skoraj pet let. »Toliko, da boš vedela – ne maram biti sam, želim, da si z mano. Resnično si želim, da si z menoj,« je o njunem srečanju zapisala Linda, četudi vsaj v tistem hipu še ni razumela obsega in nujnosti te njegove potrebe.

Nerazdružljiva

Pisalo se je poletje leta 1972. Zmagovalka lepotnih tekmovanj jih je štela svežih 22, bila še vedno zaprisežena devica, odločena nedolžnost prepustiti le nekomu, ki ga bo resnično ljubila. On pa je bil skoraj 16 let starejši megazvezdnik, ki ga je oboževal svet in je bil – tudi zaradi skokov čez plot – tik pred ločitvijo od Priscille. A je bila tolikšnim razlikam navkljub privlačnost med Lindo in Elvisom takojšnja. Skoraj v trenutku, ko sta se spoznala, sta postala nerazdružljiva, tudi zaradi njegovega strahu pred samoto. »Ko je bil pod prho, sem morala stati v kopalnici, na drugi strani zavese, in se z njim pogovarjati, para pa je po kopalnici širila vonj njegovega mila. Skupaj sva spala, se zbujala, jedla, se smejala. Skoraj kot da ne bi potrebovala ničesar kot le drug drugega,« se v memoarih A Little Thing Called Life: On Loving Elvis Presley, Bruce Jenner, and Songs in Between (Drobna stvar, imenovana življenje) spominja lepotica, ki je z zvezdnikom, predvsem zaradi njegove že obsedene potrebe po pozornosti, pogosto ravnala skoraj kot z majhnim otrokom. »Bila sem precej mlajša od Elvisa, zato je bilo zame naravno, če sem se ob njem lahko vedla kot punčka. A pogosteje sem v najinem odnosu jaz prevzemala vlogo mamice in on majhnega otroka.« Toda najsi je še tako skakala okoli njega, ji je vendar naklonil pozornost tam, kjer jo je najbolj potrebovala. Ljubljenec nežnejšega spola ali ne, nikoli je namreč ni silil v spolnost, ampak jo je zgolj zasipaval s pozornostjo in potrpljenjem. »Čakala bova tako dolgo, kot želiš. Želim, da ohranjaš devištvo, kolikor dolgo želiš. Natanko te besede je uporabil.«

Kdor čaka, dočaka

Elvis je vendarle dočakal dan, ko je iz Thompsonove lahko naredil žensko v vseh pogledih. »Ležala sva v njegovi velikanski postelji na podstavku, nad nama pa ogledala, ki so odsevala najino prepletenost rok, nog, najine poljube. Čutila sem izjemno povezanost,« se je razpisala o tistem septembrskem večeru, ko je izgubila nedolžnost. »Lahko zgolj rečem, da če tedaj nisem bila pripravljena, potem na ta korak ne bi bila pripravljena nikoli. A sem vedela, da sem pripravljena, da se tudi s telesom ljubim s tem moškim, ki sem ga ljubila in oboževala z vsem svojim bitjem,« ob čemer je nato pridala, da je tolikšno, tako vseobsegajočo in globoko ljubezen občutila le še tedaj, ko je rodila svoja sinova in začutila materinsko ljubezen. Toda naj je bila njena ljubezen do Elvisa še tako brezkrajna, se je po slabih skupnih petih letih od njega vendar poslovila. Morala se je, saj si je želela normalnega življenja, ki pa ji ga on ni mogel dati. Tega je, vsaj za krajši čas, nato našla z Bruceom Jennerjem, ki mu je v petih letih zakona povila dva sinova. A se ji tedaj ni niti sanjalo, kakšna pot ga čaka, saj je lani spremenil spol in se iz olimpionika Brucea prelevil v žensko Caitlyn Jenner.

V petih letih pod isto streho je vsekakor dodobra spoznala Presleyjeve navade, razvade, strahove. Tudi da visoki ovratniki njegovih oblek niso bili toliko modni izraz kot njegova želja, da skrije svojo slabo plat, »kratek, drobčkan vrat, kakršne imajo piščanci«. Kot je bila tudi večkrat priča temu, kaj mu je naredila odvisnost od uspaval. »Kadar je vzel svoje močno uspavalo, ki ji bilo hkrati tudi pomirjevalo, je bilo dovolj, da sem odšla le za toliko, da sem se uredila za spanje, in že sem ga v spalnici našla skoraj brez zavesti. Z obrazom v skledi z juho z rezanci, ki jo je jedel za večerjo. Tedaj sem ga potegnila za lase in mu iz grla začela odstranjevati delčke hrane, ki jih ni pogoltnil, da se med spanjem ne bi zadušil.« Kar je skoraj kot odmev besed pevčevega polbrata Davida E. Stanleyja, ki je zatrdil, da ga je občasno zmanjkalo kar za jedilno mizo. »Tedaj mu je moral kdo odpreti usta in iz njih izvleči nezgrizeno in nepogoltnjeno hrano.«