Eden za vlogo shiral, drugi nehal govoriti

Na trenutke se mu je že zazdelo, kot da njegove telesne funkcije ugašajo. Vsaj proti koncu snemanja filma Silence, zaradi katerega je že sicer sloki igralec Adam Driver izgubil skoraj 25 kilogramov – da se je vsaj vizualno čim bolj približal izstradanemu in mučenemu misionarju iz 17. stoletja. »Ko sem nato prvič po dolgem času zajel žlico arašidovega masla, se mi je, ko sem ga pojedel, zazdelo, kot da se je vse spet začelo prižigati. Dobesedno sem začutil, v katerem trenutku so mi spet začeli delovati možgani. Nepojmljivo, kar naenkrat se mi je povrnila sposobnost razmišljanja!«

Izčrpana in lačna

Sedemnajsto stoletje. Jezuitska misionarja Francisco Garrpe – v podobi Driverja – in Sebastião Rodrigues – v podobi Andrewa Garfielda – sta v iskanju svojega mentorja že dve leti na poti, ki ju od Portugalske počasi vodi proti Makau. Pomanjkanje hrane in bolezni so od njiju že terjali precejšen davek. Tako nas v zgodbo izpod peresa pisatelja Shûsakuja Enda popelje režiser Martin Scorsese, ki je o filmski adaptaciji novele sanjaril že od leta 1989, ko mu je ta prvič prišla pod roke. Tudi zato je verjetno želel, da je vse, vsaka podrobnost filma, brezhibna. »Scorsese je želel, da izgubiva veliko teže. Nisem vedel, koliko, a želel je, da se tudi pred kamerami vidi telesna transformacija,« se je razgovoril Driver, ki je že pred začetkom snemanja izgubil približno 14 kilogramov, nato pa še deset. »Že ko smo začeli, sta bila najina lika precej izčrpana in lačna. Z Andrewom sva že začela s tega položaja, nato pa sva moralo težo še naprej izgubljati. Scorsese je to želel videti, opazovati. Kar zadeva vizualni aspekt filma, mislim, da še nikoli nisem šel v takšne skrajnosti. Morda nisem mogel nadzirati, kaj se dogaja v filmu, lahko pa sem nadziral, kaj in kdaj jem.«

Verjetno je nadziral vsak grižljaj, ki ga je nesel v usta. A ker zgolj to verjetno ne bi bilo dovolj, da bi tako hitro prišel do točke, ko si je že s pogledom v ogledalo lahko preštel rebra, je segel še po pomoči. Posebnih vodnih tabletah, zaradi katerih je ponoči skoraj več časa preživel na stranišču kot v postelji. »Hujšanje je bilo sicer smiselno, pomembno za zgodbo. Vseeno pa je bila to ena najtežjih stvari, kar sem jih kdaj moral storiti v življenju. Telesni davek je bil velikanski. Ob tem, da sem zaradi vodnih tablet, ki so mi pomagale pri hujšanju, moral ponoči hoditi na stranišče. Najmanj trikrat na noč,« o zavestnem radikalnem posegu v svoje telo pripoveduje zvezdnik. »Vse skupaj je bilo zanimivo, že fascinantno. Na trenutke si namreč neizmerno lačen, utrujen in oslabljen, a proti temu vendar ne moreš ničesar ukreniti. Energije imaš morda le toliko, da storiš tisto, kar je nujno. Spet drugič pa niti toliko, da bi bil sposoben ugotoviti, kaj je tisto v kadru, kar ne deluje.«

Levji delež Driverjevih predpriprav na snemanje je bilo klestenje kilogramov že skoraj do meje neprepoznavnosti. Garfield, na drugi strani, pa je zavoljo filma odkrival svet duhovnosti. Skoraj leto dni se je namreč poglabljal v spiritualnost pod vodstvom jezuitskega duhovnika Jamesa Martina, ki mu je pomagal, da je prestal enomesečne duhovne vaje Ignacija Lojolskega, katerih del sta tudi meditacija in teden v popolni tišini. Brez ene same spregovorjene besede. »Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so odšli na to, a so zdržali le tri dni,« pravi Scorsese in pridaja, da je kljub velikanskemu izzivu Andrew uspešno prestal tudi to. Še več, vse, kar se je naučil, ga je tako vsrkalo, da so imeli člani snemalne ekipe – tako Scorsese – včasih že občutek, da je bil »bolj jezuitski od jezuita. Ko smo brali scenarij, nas je prekinjal, češ da resnični jezuit česa takega ne bi rekel. In smo morali vnesti spremembe.«