V treh filmskih epopejah Gospodarja prstanov se je kot belolasi in dolgobradi mag Gandalf boril proti vojskam zla. A medtem ko se angleški filmski in gledališki igralec sir Ian McKellen v pravljičnem Srednjem svetu prelevi v starega modreca s čarobnimi močmi, se v resničnem življenju spopada z običajnimi tegobami – in še kakšno dodatno –, ki jih prinese dobrih sedem desetletij tlačenja zemlje. S katerimi pa se sooča z modrostjo in umirjenostjo svojega filmskega alter ega. »Ravno sem dobil slušni aparat, v ustih imam vsadke, čaka me operacija očesne mrene. Popolnoma dobro sem!« je dejal angleški zvezdnik, star 73 let. A četudi je zdaj razkril, da že šest let živi z rakom na prostati, je še vedno prepričan, da je rojen pod srečno zvezdo. Navsezadnje se rak ne širi, hkrati pa ga tudi ne pestijo bolečine, ki so sicer pogost vsakodnevni spremljevalec starosti.
Bolezen, ki se prikrade tiho in neopazno
Zahrbtna in pogosto življenje ogrožujoča bolezen se običajno prikrade tiho, skoraj neopazno. In ob malce pogostejših nočnih obiskih stranišča, še zlasti v jeseni življenja, se ti v glavi ne sprožijo alarmni zvonci in utripajoče luči. Kot pogosto niti splošnemu zdravniku ne, ki je zvezdnika le oklevajoče poslal na biopsijo. A je ta nato razkrila nič kaj rožnato in povsem nepričakovano sliko – rakave celice, v srcu igralca pa zanetila strah. »Ko so mi povedali za diagnozo, sem le težko pogoltnil. Podobno kot ljudje, ki izvedo, da so okuženi z virusom HIV, sem se vprašal, ali je to moj konec. Povedali so mi namreč, da imam raka na prostati. To bi sicer lahko odstranili, a za operacijo nisem bil ustrezen kandidat, saj bi bil tovrsten poseg povsem nepotreben. Vse, kar lahko storim, je, da čakam in opazujem,« je svojo skrivnost izdal Ian. Težave naj bi namreč nastopile le, če bi se rakave celice začele širiti še drugod. »Z njim živim že šest ali sedem let. A ker se ne širi, mi dejansko ne povzroča nikakršnih nevšečnosti in ni mi treba hoditi na nobeno terapijo. Le redno moram hoditi na preglede. Kajti četudi mnogo moških umre zaradi tega, se ga k sreči da krotiti, če se ga odkrije in nato budno opazuje.«
Z boleznijo živi v sožitju
V sožitju živi z boleznijo, ki v vseh vzbuja strah in trepet. Hkrati ga izdajata še vid in sluh. A je kljub vsemu še vedno v odlični telesni pripravljenosti – dovolj dobri, da mu tudi snemanje filma Hobit: Nepričakovano potovanje, v katerem si je ponovno nadel Gandalfovo ogrinjalo ter se vrnil v Srednji svet, ni izmaknilo tal pod nogami. Ostareli igralec, ki je zaradi doprinosa k sedmi umetnosti pred dobrima dvema desetletjema prejel tudi viteški naziv, je namreč prepričan, da lahko z redno telesno vadbo, še vedno izjemno pomembno tudi v zrelejših letih, odlično kljubujemo naraščajočemu številu svečk na rojstnodnevnih tortah. »Redno hodim na pilates, ki ga priporočam vsem vrstnikom. Čeprav nas v mojih letih pogosto zamika, da bi telesno dejavnost črtali z vsakodnevnega urnika. Poleg tega živim v hiši z veliko stopnicami, hodim pa celo po tekočih stopnicah, kar je tudi del rekreacije,« je še dodal McKellen, navdušen nad dejstvom, da mu je v veliko pomoč tudi sodobna medicina, ki lajša težave in tegobe, ki so še nedavno veljale za neločljiv del starosti.
Za enakost istospolno usmerjenih
McKellen je eden izmed ustanoviteljev Stonewalla, ene angleških najvplivnejših in tudi v evropskem merilu največjih LGBT-skupin, ki se borijo za enakost istospolno usmerjenih. V prvo daljše razmerje z učiteljem zgodovine pa je vstopil pri 25 letih. A je vseeno, skoraj do srečanja z abrahamom, pred svojimi najbližjimi skrival istospolno usmerjenost. »Odraščal sem v 50. letih v Angliji, kjer tedaj nismo imeli gej barov ali klubov, homoseksualce pa se je javno zasramovalo in celo trpalo za zapahe. Nenehno sem se moral ozirati prek rame, pri vsakem stisku roke z neznancem pa sem lahko le upal, da tudi njega privlačijo moški,« se mladosti, ko je svojo nrav skrival pred svetom, spominja Ian. Četudi se prav okovom nestrpnosti do homoseksualcev lahko zahvali, da je zaplaval v igralske vode in svetu razkril svoj dar. »Moja usmerjenost je bila eden izmed razlogov, da sem postal igralec. Slišal sem namreč, da lahko med igralskimi vrstami spoznam homoseksualce, poleg tega pa mi med kolegi ni bilo treba prikrivati spolnih nagnjenj. Te sem skrival le pred sorodniki,« je dejal večkratni dobitnik različnih gledaliških in filmskih nagrad, ki se je javnosti razkril šele leta 1988. In še danes obžaluje, da je tako dolgo čakal, da se reši bremena skrivalnic. »V trenutku, ko sem priznal resnico, sem se počutil bolje. Končno sem namreč lahko zadihal, saj me ni več težila laž.«