Kmalu po 20. obletnici Dianine smrti so na plan začele prihajati grozljive informacije o tem, kako grdo so s princeso ravnali na britanskem dvoru. Pojavilo se je pismo, ki ga je o njenem zdravstvenem stanju spisal eden njenih psihoterapevtov. Dr. Alan McGlashan je Diano obravnaval, potem ko se je oddaljila od kraljeve družine, v pismu pa piše o bojazni kraljevih zdravnikov, da princesa trpi za hudo psihološko motnjo, ki bi jo lahko prenesla na potomce ter tako potopila dinastijo. Dr. McGlashan razkriva, da so se njegovi kolegi prav bali Dianinih simptomov, med katerimi so bile ponavljajoče se sanje o morskih pošastih, ubogi princesi so predpisovali antidepresive, uspavala, jo pošiljali na različne terapije, a pomagalo ni nič. Kako tudi bi, ko pa je mlada Diana potrebovala zgolj pogovor in drugačen pristop, nekoga, ki bi razumel, da večina njenih težav izhaja iz dejstva, da ima mož ljubico, in ne podedovanih psiholoških motenj.
Težave so se začele kmalu po rojstvu princa Williama leta 1982, ko je bila princesa stara 21 let. Takrat se je že borila s hudo obliko bulimije in poporodno depresijo, oboje pa je izjemno dobro skrivala pred javnostjo. Ko kraljevi zdravniki niso bili uspešni in so povzročili še večjo paniko, namesto da bi ji pomagali, je mlada princesa sprejela nasvet in obiskala nekoga, ki ni bil povezan s kraljevimi. Tako je spoznala dr. McGlashana in ga obiskala kar osemkrat, dokler se ni odločila, da ima dovolj. McGlashan je dognal, da njeno stanje nima nobenih znakov resne bolezni in ni dedno. »Je povsem normalno dekle s težavami, ki so prej čustvene narave kot patološke,« je zapisal v poročilu. Ob koncu njenega zdravljenja je pojasnil: »Zelo je nesrečna. Preživlja reči, s katerimi se ne zna spopasti, čeprav se trudi, in to je izjemno pogumno.« Diana je na koncu sama našla rešitev. Čeprav jo je življenje v zakonu s prestolonaslednikom utesnjevalo, je ugotovila, da lahko s te funkcije mnogim pomaga. Začela se je oklepati humanitarnega dela, v čemer je neizmerno uživala ter se tako rešila.
Tudi Diana je večkrat poudarila, da je nerazumljena. »Bulimija je bila odraz tega, kar se je dogajalo v mojem zakonu. Klicala sem na pomoč, a očitno sem to počela narobe, saj so začeli ljudje bulimijo uporabljati kot dokaz, da sem neuravnovešena,« je dejala, ko se je že rešila iz primeža prehranske motnje. |
