Visoka drevesa v nebo stegujejo svoje krošnje. Na mesnatih, kot z voskom premazanih listih se svetlikajo kapljice vode. Gosto zelenilo pa prekinjajo pobliski živih barv cvetlic vseh oblik in velikosti, nad katerimi plahutajo velikanski barviti metulji. Malce višje se derejo papige in tukani, ki pa z dvema zamahoma kril pobegnejo pred med drevesi igrajočimi se nagajivimi opicami. To je džungla. Vsaj džungla iz knjig in filmov, ki pa ima le malo opraviti z resničnostjo, kar je na lastni koži spoznal tudi David Beckham, ko ga je snemanje dokumentarnega filma za deset dni poneslo v divjino Amazonije. Tam se je sicer zaljubil v plašč anonimnosti, s katerim so ga obdala visoka drevesa, a je hkrati spoznal, da je velikanska šleva. »Nisem največji oboževalec žab,« je priznal zvezdnik, ki je pred majhno žabo pobegnil v visečo mrežo, razpeto visoko nad tlemi.
Bežanje bred jaguarjem
Začelo se je kot odisejada. Štirje moški – režiser in fotograf Anthony Mandler, izkušen motorist Derek White, zvezda nogometnih igrišč in njegov najboljši prijatelj Dave Gardner –, ki se na motorjih podajo v neznano, natančno traso poti pa, vsaj s prstom po zemljevidu, pozna le eden. Niti sanjalo se jim ni, kaj jih čaka, kaj pričakovati in celo kaj vzeti s seboj, zato se je Derek prikazal kar s kovčkom, polnim srajc za pohajkovanje po nočnih klubih. Obstali so odprtih ust – gredo namreč v notranjost amazonskega gozda! S polno močjo so se tega zavedli, ko se je vanje, še preden so naredili prvih nekaj korakov v mrak gostega rastja, zazrla kosmata tarantela. S predolgimi nogami in prezalitim trupom. »Ko smo začeli pot, sem se zavedal, da nisem velik ljubitelj kač, pajkov in žab. Še zlasti slednjih ne,« je Beckham dejal o tamkajšnjem živalskem kraljestvu, ki mu je delalo nemalo preglavic. In mu več kot enkrat nagnalo strah v kosti. »Nikdar, na nobeni točki poti me ni bilo strah, četudi je spanje sredi ničesar, sredi džungle dokaj neprijetno. Bilo je temno kot v rogu. Slišiš glasove, za katere se ti niti sanja ne, od kod ali od koga prihajajo. Enkrat pa smo si za postavitev šotora izbrali kraj, kjer naj bi na polnočno večerjo prežali jaguarji – ko nam je to prišlo na ušesa, smo se nemudoma premaknili drugam,« je pogumno pripovedoval David, ki pa vendar ni tak korenjak, za kakršnega ga imajo mnogi. Morda je junak nogometnih igrišč in vzornik tisočim, če ne milijonom, vendar ga je v dir za življenje pognala že drobna žabica, le malce večja od njegovega nohta. »Žaba je bila ena izmed zadnjih bitij, na katero sem želel naleteti. A seveda, bila je ena prvih, ki sem jo srečal.« Drobna skokica skoraj fluorescentne barve, morda tako omamljena ob pogledu na zvezdnika kot njegovi navijači, je za postavnim športnikom namreč odskakljala v njegov šotor, Beckham pa – strah in groza! V divji paniki se je zavihtel v visečo mrežo, na visoko, na varno! »Bila je živo oranžne barve. In menda je strupena, zato mi je bilo neprijetno,« pa je v svoj zagovor dejal divjine nevajeni Otočan.
»Vame je strmelo njegovo moško bogastvo«
Divje živali športni as verjetno raje opazuje z varne razdalje, morda v živalskih vrtovih. Pa vendar niso bile te edine, zaradi katerih se je počutil kot riba na suhem. Živce mu je namreč malce rahljal tudi pogled na mačete, s katerimi so jim vodniki utirali pot skozi sicer skoraj neprehodno goščo. Že prvo noč pa je spoznal, da je postelja verjetno ena največjih, najpomembnejših stvaritev ljudi. Tam je namreč moral spati v viseči mreži, kar pa se je izkazalo za mnogo zahtevnejše in bolj zapleteno, kot je sprva mislil. Prvo noč mu je namreč uspelo zatisniti oči za komaj pol urice! Kar pa mu je po lekciji o pravilni uporabi in ležanju vendar uspelo podaljšati. »Vsi vedo, da sem rad čist. Prhe in kopeli pa so bile razkošje, o katerem sem na poti lahko le sanjal. Zame je bilo tako najtežje biti brez tekoče vode,« je še dodal. In spoznal, da so mu bile nekatere stvari – kot sta dober spanec in snažnost – do brazilske izkušnje preveč samoumevne. Kar pa ni bilo edino razodetje na poti. Videl je namreč še mnogo več. Tudi mnogo več, kot bi si morda želel. Ko so pri nekem plemenu, pri katerem so se zaustavili, nabirali njihovo zelenjavo – seveda čepe –, se mu je namreč odprl razgled na moško bogastvo enega izmed pripadnikov. »Ves je bil prekrit s črno barvo in povsem gol. Nenadoma se je vzravnal. Dvignil sem pogled in direktno v oči mi je strmel njegov moški ponos. Nekaj mi je govoril, na kraj pameti pa mu ni padlo, da bi se spustil nazaj k meni, meni pa so oči romale povsod okoli.«
Sanja se jim ne, kdo je Beckham
Končno je lahko delal, kar je želel in ko si je tega zaželel. Končno je na motorju sredi blatne gozdne ceste začutil pravo svobodo. »Želel sem si iti nekam, kjer me ne bi prepoznali,« je izdal željo, četudi je prav iluzija anonimnosti eden izmed razlog zakaj se tako rad usede na svoj motor. »Nataknem si čelado in nihče ne ve, kdo sem.« Čeprav čelade, ki bi ga ščitila pred navalom oboževalcev, sredi džungle ni potreboval, saj tamkajšnje pleme Yanomami ne živi zgolj v blaženi nevednosti tega, kdo Beckham je, temveč ne poznajo niti nogometa. »Ob pogledu na moje tetovaže so me začeli spraševati, kaj počnem. Ali sem lovec in katere živali lovim. Ko pa sem jim omenil, da sem nogometaš, so le debelo zazijali.« Po svojih najboljših močeh jim je poskušal razložiti igro, ki jo gleda večina sveta. Kar pa mu, to priznava tudi sam, ni šlo najbolje od rok. A navsezadnje je moral razlagati, kaj nogomet je, le dvakrat v življenju. Sprva svoji ženi Victorii, zdaj pa še plemenu brazilskega pragozda.