Več kot 100 let po tem, ko ga je spisala, so našli priročnik, namenjen učenkam najslavnejše šole za vzgojiteljice. Star je 125 let, Emily Ward ga je napisala leta 1892, kot pomoč novim dijakinjam kolidža Norland, ta je z leti postal elitna šola za vzgojiteljice, ki jih najemajo slavni, bogati in tudi kraljevi, med slednjimi sta vojvoda in vojvodinja Cambriška, ki sta varuško najela za svoja otroka, princa Georgea in princeso Charlotte.
Wardova je ustanovila šolo za vzgojiteljice, ki naj bi, oblečene v značilne uniforme, z ramen mater prevzele nekaj bremena. Dnevnik in vodnik obenem razkriva vizijo Wardove glede šole in tudi pričakovanj dijakinj. Več kot stoletje ni bilo znano, kje je, zdaj pa so knjigo našli v zaprašeni škatli na podstrešju sedanjega sedeža kolidža v Bathu. Zapise je našla predavateljica Elizabeth Kerry, ko je pospravljala stare škatle.
Šola je možnost za boljšo izobrazbo žensk, ki naj bi se vključile v gospodinjstvo, piše v knjigi. Vsebuje pisma in novinarske članke ter zapise Wardove, in sicer od 14. maja 1892 pa vse do 6. novembra 1919. Na krhkih straneh so zapisane njene misli o kolidžu, ko je še stal v londonskem Notting Hillu.
V črno usnje ovita knjižica formata A5 obsega več kot 120 strani spominov na prve dneve kolidža oziroma instituta Norland, kot so mu rekli nekdaj. V izvlečkih Emily Ward pripoveduje o izzivih začetkov izobraževalne institucije za mlade ženske, ki naj bi se izučile novega poklica varuške oziroma vzgojiteljice. Današnje se med drugim učijo spopadanja s paparaci, nekoč pa so se ubadale s šivanjem, higieno in prvo pomočjo. Cena za šestmesečni tečaj je bila 36 funtov za stanujoče in 25 funtov za nestanujoče, danes to znaša 3200 oziroma 2200 funtov. Plača je znašala 20 funtov za prvo leto, v naslednjih štirih letih se je dvigala po dva funta, danes varuška dobi 1800 funtov.
»Ko se je Norland selil v Bath, smo pakirale neobčutljive dokumente. Pospravila sem kup starih dokumentov v škatlo, to pa odložila na podstrešje. Nedavno sem se spravila k urejanju papirologije, našla škatlo, in šele tistikrat sem prvič pogledala, kaj je notri. Bili so različni predmeti, tudi v usnje ovita knjižica, ob straneh so iz nje gledali časopisni izrezki. Ko sem jo odprla in zagledala rokopis ter datum, sem pomislila, da je to knjižica Emily Ward. Pazljivo sem jo zaprla in odnesla v šolo, da bi si jo ogledali še drugi. Vsi smo bili vznemirjeni. Nekatere strani so zelo krhke, a v zvezku je veliko informacij iz prvih dni, ki so dragocene, za nas imajo veliko vrednost,« pravi Kerryjeva.
Sedanja ravnateljica Norlanda dr. Janet Rose pravi: »Pred tem je bila vloga varuške poklic, h kateremu si se zatekel, če ti ni nič več drugega ostalo.« Začelo se je leta 1892, ko so se uresničile sanje Emily Ward: tistikrat se je v njeno šolo vpisalo pet deklet. Takole je zapisala o svojih ambicijah: »Javnosti bomo zagotovili dame, izučene za vzgojiteljice majhnih otrok. To bo nov poklic za mlade ženske, ki zaradi okoliščin ne morejo sodelovati na dolgih tečajih, ki bi jim zagotovili uspešno kariero na področju izobraževanja.« Šola materam zagotovi osvobajanje od enega najbolj dušečih strahov, povezanih s skrbjo za otroke, več prostega časa, užitek v druženju z izobraženo kolegico in pomoč, piše v knjigi. In še: »Za varuško pomeni dom, v katerem so cenjene običajne družinske kreposti in vrline zaupanje, zdravo življenje in predvsem zavedanje, da je značaj bodoče generacije do neke mere tudi v njenih rokah. Varuška dela z materjo, in ne namesto nje ali za njo.«
