Čuti, da je za Hollywood predebela in prestara

Vitka, vitkejša, le še kost in koža. To je vse, kar v sodobnem svetu šovbiznisa nekaj velja. In če ne ustrezaš tem pretiranim in neživljenjskim lepotnim smernicam, lahko kar pozabiš, da ti bo v krutem svetu blišča in slave uspelo. O tem so prepričane vsaj mlajše igralke, ki zato preprosto nehajo jesti. Ogorčena Emma Thompson s prstom kaže na veljake filmske industrije. »Kaj, za vraga, hočejo? Igralke ali manekenke?!« besni oskarjevka, živ dokaz, da je na kamerah pomembnejši dar kot pa številka na tehtnici. Četudi tega vsi producenti ne razumejo, a jih je Thompsonova, ko so od njene soigralke zahtevali, naj izgubi par kilogramov, kaj hitro postavila na svoje mesto.

Vnovič v Bridesheadu. Za ta film je britanska igralka pred devetimi leti združila moči s stanovskimi kolegicami Greto Scacchi, Felicity Jones in Hayley Atwell. Ki pa skoraj ne bi ugledal luči kinematografov. Eden izmed producentov je šel namreč predaleč, da je bila Thompsonova že na tem, da za vselej odkoraka s prizorišča in pusti film posnet le do polovice. 
»V igralski ekipi je bila tudi neka čudovita mlada igralka, ko ji je dejal, naj izgubi nekaj kilogramov. A bila je popolna, kakršna je bila!« se spominja Emma, ki ni ostala tiho. »Če z njo le še enkrat spregovoriš na temo hujšanja, se tega dotakneš le z besedico, bom v trenutku odšla in zapustila projekt. In da česa podobnega nikdar več ne ponoviš!« je producent žel njen bes. 
Njene besede so padle na plodna tla, a zvezdnica se zaveda, da je tistemu producentu podobnih še na desetine. Če ne na stotine. »Zahteve in gonja za shiranostjo so morda največje zlo sveta filma. Anoreksija je skoraj vseprisotna. Ogromno je mladih deklet, fantov, že otrok, ki so nezdravo suhi, ogromno igralk v svojih tridesetih sploh ne je več. Ta začarani krog je že dolgo prisoten, a se le še zaostruje.« Težava je tudi, ker mladi v teh presuhih igralcih najdejo vzornike in sledijo njihovemu zgledu.

Motnje hranjenja zaradi zahtev po suhosti so prva težava. Druga točka, kjer filmska industrija pokaže svoje krvoločne zobe, so leta igralcev. Težnja po čim nižji številki – na osebni tehtnici in osebnem dokumentu – pa nikjer ni tako izrazita kot v Los Angelesu, prestolnici filma. »Tu čutim le sovražnost in norost, nikakor se ne bi mogla preseliti tja. Že ob vsakokratnem obisku imam občutek, da mi vsi na vsakem koraku šepečejo, da sem za to mesto prestara in predebela.«