Coco Chanel je bila nemška špijonka

Ves svet jo pozna zaradi čuta za brezčasno eleganco, ki jo je vlila v svoja oblačila, s katerimi je ženske rešila utesnjenosti dotedanje mode. Ustvarila je modni imperij, ki je preživel njo in bo preživel tudi nas, njena podpisna dišava chanel no. 5 pa je postala kulturna in modna ikona. To je Coco Chanel, kot jo pozna svet in kakršna se je zapisala v zgodovino. Toda v tajnem vesolju nacistične Nemčije je ime Francozinje odzvanjalo malce drugače. V ozkem krogu nacistične tajne obveščevalne službe so jo namreč poznali pod tajnim imenom Westminister, njen dosje pa je bil opremljen s številko. S številko tajne agentke tretjega rajha, F-7124.

V postelji s sovražnikom

Po koncu druge svetovne vojne je francoska vlada sicer goreče zatrjevala, da so eminentna imena Francije po okupaciji Pariza vsaj bojkotirala agresorje, če se že niso pridružila francoskemu odporniškemu gibanju. Toda resnica, seveda prikrita, je bila malce drugačna, saj naj bi marsikatera velika zvezda zlezla v posteljo s sovražnikom. V zameno za ugodje in razkošje, kot so ju bile vajene dotlej. »Razkrita resnica o Coco Chanel priča, da je bilo zavračanje Nemcev zgolj utvara. Prevara,« je nov francoski dokumentarec L'Ombre d'un Doute (Senca dvoma) razblinil dolgoletno ugibanje in sumničenje, ki je obdajalo slovito modno oblikovalko, hkrati pa je vzbudil nova vprašanja. Vprašanja, ali niso zavoljo cvetenja kariere združili moči z Nemci tudi pariški slavček Edith Piaf, ki je na zasebnih zabavah navduševala nemške oficirje, ustvarjalec kabareta Maur­ice Chevalier in igralec Sacha Guitry. Ti naj bi, podobno kot Chanelova, med vojno zaplavali v vode špijonaže.

»Nisem Coco. Ime mi je Westminister, F-7124.«

S svojim protijudovskim prepričanjem in življenjskimi izbirami, ko se je zapletla v romanco z nemškim častnikom in vohunom Hansom Güntherjem von Dincklagom, je sicer dvigovala oblake kritike, a so ostali zgolj to. Zmajevanje z glavo. Toda ustvarjalci francoskega dokumentarnega filma so se prikopali do dokumentov, na katerih se je v arhivih francoskega ministrstva za obrambo dolga desetletja nabiral prah, in so zdaj razgalili Francozinjino temno preteklost. Preteklost izdajalke. Na njeno ljubimkanje z von Dincklagom bi namreč še lahko gledali skozi lečo oportunizma, saj se vojno opustošenje in beda temnolaske nista dotaknila, ampak je bila obdana z razkošjem pariškega hotela Ritz, ki pa je bil – kot po naključju – hkrati tudi sedež nemških letalskih sil. Kar govori v prid pisanju pokojnega zgodovinarja Hala Vaughana, da Coco sicer »ni bilo mar za Hitlerja ali naciste, saj je verjela le v modo. Verjela je zgolj v lepa oblačila in svoj posel. A bila je tudi oportunistka, ki jo je vleklo k moči. In to so tedaj v rokah imeli nacisti.« Pri čemer pa je prestopila meje, saj naj bi jo leta 1941 francoski aristokrat in nemški dvojni agent baron Louis de Vaufreland potegnil na svojo stran. Stopila je med vrste nemške obveščevalne službe, kjer so ji zaradi preteklega ljubimkanja z vojvodo Westministrom nadeli tajno ime Westminister. Iskala je nemške simpatizerje in jih novačila za vloge vuhunov. Ena njenih prvih pomembnejših in samostojnih nalog pa je bila, da poskuša doseči dogovor o premirju med Nemčijo in Veliko Britanijo, ker je pač že bila pri koritu kot prijateljica Winstona Churchilla. »Njeno prepričanje, da lahko spreobrne Churchillovo politično mišljenje, kaže na njeno izjemno naivnost in megalomanske težnje,« pravi zgodovinar Henry Gidel. A četudi ji pri britanskem prijatelju ni uspelo ničesar doseči, naj bi bil po koncu vojne prav Churchill tisti, ki jo je rešil pred maščevanjem francoskega odporniškega gibanja. »Churchill me je osvobodil,« naj bi namreč večkrat dejala pranečakinji Gabrielle Palasse Labrunie.

Pozabljena kolaboracija

Njena dišava chanel no. 5 je morda dobila kultni status, pa vendar je pravice do dišave leta 1924 prodala judovskima bratoma Wertheimer. Zaradi česar so ji šli protijudovski zakoni, ki v času nemške okupacije Judom niso dovoljevali lastnih podjetij, kot na roko. Z njimi v mislih in s podporo svojih nemških povezav se je poskušala znova polastiti svojega dišavnega podjetja, pri čemer pa je naletela na nepremostljivo prepreko. Wertheimerjeva sta do tedaj namreč že prebegnila na drugo stran luže, v Ameriko, podjetje pa prodala podjetniku, po katerem se ni pretakala judovska kri.

Najsi je bila med drugo svetovno vojno na eni strani, drugi ali na obeh straneh, vse to je v času znova vzpostavljenega miru počasi utonilo v pozabo, Coco Chanel pa je pri svojih 87 letih, ko je za vselej zatisnila oči, postala sinonim mode, prestiža in večne elegance. Ikona, katere oblačila so objemala ena največjih svetovnih imen, z Jackie Kennedy na čelu. »Njena mračna plat je vsekakor nekaj, na kar bi ljudje najraje pozabili. Njeno ime bi še naprej povezovali le s šali, nakitom in malo črno oblekico.«