Chan bi bil rad
 azijski De Niro

Igralec in komik. Režiser, scenarist in producent. Pevec in kaskader. A morda najbolj znan kot mojster borilnih veščin, ki filmskim prizorom pretepov vdahne eleganco baleta. Vse to in še več je legendarni Jackie Chan, ki pa se je pri 58 letih, ko se je v petih desetletjih pojavil v več kot 150 filmih, odločil, da je čas, da se poslovi od sveta fiktivne filmske akcije. »Nisem več mlad, poleg tega pa sem že resnično utrujen,« je dejala filmska ikona, katere labodji spev, film Kitajski zodiak, bo ugledal luč kinematografov prihodnji mesec. A četudi bo to njegov zadnji filmski pretep, se vendar ne bo dokončno poslovil od sedme umetnosti. Pri zrelih letih je namreč odločen, da svetu razkrije še svojo drugo plat, plat umetnika, sposobnega preleviti se v vsako, še tako zahtevno in značajsko večplastno vlogo.

Z ljubeznijo in neizmerno nadarjenostjo za borilne veščine, ki so mu zaznamovale življenje, je že privekal na svet. A četudi je zvezdniku, ki je kot kaskader začel osvajati svet sedme umetnosti v filmih Brucea Leeja, prav obvladovanje pretepov prineslo svetovno slavo, se v filmsko zgodovino noče zapisati kot zgolj zvezda akcijskih filmov. »Postati hočem azijski Robert De Niro. Želim biti pravi igralec, zato se poskušam že zadnjih nekaj let postopno otresti pečata, da sem zgolj akcijski zvezdnik,« je dejal Chan, ki pa se hkrati tudi zaveda, da so leta snemanja nevarnih prizorov, zaradi česar v njegovem telesu verjetno ni niti ene cele kosti več, zahtevala svoje. »Čemu bi tvegal svoje življenje in pristal na invalidskem vozičku?«

Sinu niti beliča

Luksuzne vile, izvrstna izobrazba, neverjetna potovanja. Za večino nedosegljive sanje, toda za otroke zvezdnikov resničnost, v katero so privekali. In medtem ko je tudi Jackiejev sin Jaycee živel z vsemi prednostmi in privilegiji ter mu je očetovo slavno ime odprlo vrata v svet glasbe in filma, se je igralec odločil, da je nekje treba potegniti črto. Navsezadnje se mora vsakdo postaviti na lastne noge. In medtem ko je Chan še pred časom hotel polovico svojega nikakor ne skromnega premoženja, vrednega okoli 130 milijonov, zapustiti družini, drugo polovico pa nameniti v dobrodelne namene, si je zdaj premislil. »Sposoben je zaslužiti svoj denar. Če pa ni, bi moj denar le metal stran.« Sprevidel je, da lahko sinu le s trdo roko naredi dobro. Čeprav še danes obžaluje, da sina ni poslal v vojsko, kjer bi si »okrepil značaj in pridobil nujno potrebne življenjske izkušnje«, mu bo zdaj pomagal, da resnično postane pravi moški. Zato mu ne bo zapustil niti centa. Vse imetje bodo dobile dobrodelne ustanove.