Čeprav je umrl, bo še tekmoval za oskarja

Bil je eden največjih med vzhodnoevropskimi režiserji. Velikan med poljskimi režiserji, ki je s filmsko umetnostjo – tako profesor Tadeusz Tazbir – gradil »mostove med Poljsko današnjega dne in narodno zgodovino«. Svojo strast do domovine je znal prenesti na veliko platno, da je zgodbe njegove Poljske slišal ves svet. »Na Poljsko in nas same smo gledali skozi njegove oči. In zato vse bolje razumeli. To bo odslej težje,« se je filmskemu ustvarjalcu Andrzeju Wajdi, ki je konec tedna za vedno zaprl oči, poklonil nekdanji poljski premier in danes predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Le eden iz morja tistih, ki so se ob režiserjevi smrti zdaj zavili v črnino.

Že skoraj privekal je na svet z močno ljubeznijo do svoje domovine, zaradi česar je hotel slediti očetovim stopinjam, toda vojaška akademija ga je zavrnila in ta vrata so zanj ostala zaprta. A med drugo svetovno vojno se je pridružil poljskemu odporniškemu gibanju, nato pa celo doživel dan, o katerem je sanjal, a mislil, da ga nikoli ne bo dočakal. »Nisem si mislil, da bom kdaj dočakal Poljsko kot svobodno deželo. Prepričan sem bil, da bom umrl, ujet v ta politični sistem,« je po padcu komunizma dejal Wajda, ki je s svojimi filmi stopil na žulj marsikateremu voditelju 80. let, ker je našel pot, da je kritično in brez dlake na jeziku osvetlil poljsko politično in socialno sceno. Rdeča nit, ki se prepleta in vleče skozi njegove filmske stvaritve, so namreč teme poljske zgodovine, grozote druge svetovne vojne, stalinistično obdobje in poznejši boj delavcev za demokracijo.

Častni oskar

Najboljše zgodbe so običajno tiste, ki prihajajo iz srca. Film, s katerim je Wajda vzbudil ogromno pozornosti, je bil Katin izpred devetih let, v katerem je pripovedoval zgodbo svojega očeta, ubitega med vojno. Jakub Wajda je bil namreč med okoli 22.500 poljskimi častniki, ki so jih v Katinu in drugih krajih leta 1940 pobili sovjeti. Osebna izpoved, ki slovitemu filmarju ni prinesla le nagrade občinstva ljubljanskega Liffa za najboljši film festivala, temveč tudi nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Ta je bila že četrta, saj se je s prestižno nominacijo ovenčal že s filmi Obljubljena dežela, Panny z Wilka in Železni človek. A čeprav se mu je oskar vsakokrat izmuznil med prsti, je leta 2000 prejel častnega za prispevek k svetovni kinematografiji. Morda pa bo oskarja za naj tujejezični film prejel posthumno, saj se je njegov zadnji filmski projekt Powidoki, ki sledi življenju umetnika Władysława Strzeminskega in prihaja v kinematografe prihodnjo pomlad, nedavno uradno znašel na poljskem seznamu za dirko za oskarja v kategoriji tujejezičnih filmov.

V karieri, ki se je raztezala skozi šest desetletij, je posnel več kot 40 filmov, med bolj znanimi so Kanal, Pepel in diamanti, Lotna, Pokrajina po bitki, Marmorni človek, Danton, Anastazija, Veliki teden in Gospod Tadej. »Bil je eden največjih poljskih umetnikov. Eden tistih, ki jih je poznal in spoštoval ves svet,« je dejal njegov stanovski kolega in glava poljskega združenja filmarjev Jacek Bromski, njegove besede pa dokazuje vrsta priznanj filmske kritiške srenje, ki se je v minulih letih znašla na Wajdekovih policah. Železni človek mu je prinesel zlato palmo filmskega festivala v Cannesu, Obljubljena dežela zlato nagrado mednarodnega filmskega festivala v Moskvi, na Berlinskem festivalu pa je za življenjski opus prejel zlatega častnega medveda. Če omenimo le nekatere.

Rodil se je leta 1926 v poljskem mestu Suwałki. Umrl je minulo nedeljo v varšavski bolnišnici, star 90 let. Neuradno so mu odpovedala pljuča, zadnje dni pa je preživel v umetni komi.