Pustolovski multimilijarder sir Richard Branson si je prisvojil besede novinarja Hunterja S. Thompsona, češ da življenje ne sme biti varna pot do groba, ko te k večnemu počitku položijo še v lepem telesu, a to ne kaže nikakršnih sledi, da je živelo – truplo mora kričati svetu, kako divjo in neverjetno vožnjo je imelo za sabo. Očitno Branson živi v tem slogu, saj je vnovič zrl smrti v oči.
»Smrt me je že večkrat oplazila. In tudi minulo leto je bilo prav neverjetno, zdi se mi, kot bi prišel iz vojne. Med tenisom sem si kar dvakrat izbil zobe, zabodel me je morski bič, zaletel sem se v neprebojna vrata. A, hvala bogu, sreča je bila vselej na moji strani.« Kot tudi prejšnji teden, ko je med hitro vožnjo s kolesom naletel na nepričakovano grbino in poletel prek krmila. Na srečo je pristal na trdnih tleh, medtem ko je kolo zletelo čez klif in se raztreščilo v globini.
Dobrodelni ultramaraton Virgin Strive Challenge, ki ga je Branson zagnal pred dvema letoma, preizkuša meje človeške vzdržljivosti. Slabih 2000 kilometrov dolga preizkušnja se začne s petdnevnim pohodom na goro Matterhorn, sledi kolesarjenje proti jugu Italije, po preplavanem messinskem prelivu do obrežja Sicilije pa tekmovalci končno dosežejo cilj na ognjeniku Etna. Pustolovščine se Britanec z družino redno udeležuje in se temeljito pripravi. Letos je pred preizkušnjo z otrokoma Holly in Samom sedel na kolo in začel premagovati kilometer za kilometrom otoka Virgin Gorda na Britanskih Deviških otokih. Med vožnjo se mu je pred očmi nenadoma stemnilo, telo pa mu je presekala bolečina. »Peljal sem po klancu navzdol, ko je vse postalo temno. Zapeljal sem prek ležečega policaja in naslednje, kar vem, je, da sem letel prek krmila. V nekaj kratkih trenutkih se mi je vse življenje odvrtelo pred očmi. Bil sem prepričan, da bom umrl,« pripoveduje Branson, ki je z glavo naprej priletel na asfalt, »a k sreči sta večino sile udarca prejela moje lice in rama. Čelada, ki sem jo nosil, mi je rešila življenje.«
Prva, ki je prihitela na prizorišče nesreče, je bila Richardova pomočnica Helen Clarke. Kljub vsemu je bogataš zbral toliko moči, da ji je lahko malce šaljivo zagotovil, da je, ker ima srečo, da je še živ, še vedno v službi. »Nato sem počasi začel premikati ude. Želel sem videti, kakšno je stanje. Ne le, da nisem mogel verjeti, da sem še živ, prav tolikšno presenečenje je bilo, da nisem ostal paraliziran.«
Očitno ima, podobno kot mačka, devet življenj, saj so preiskave in slikanja v bolnišnici nato razkrili, da jo je odnesel le s precej potolčenim obrazom, modricami in praskami po telesu, poškodoval si je tudi koleno, brado in ramo. Vsekakor se je precej slabše godilo kolesu, ki je pristalo na dnu prepadnega klifa.
»Najbolj mučno je, da moram čaj piti po slamici. In poslušati zbadljivke šestletnega sinka, da sem videti kot slon.« Branson kljub kolesarski nesreči vseeno še vedno upa, da se bo lahko udeležil septembrskega ultramaratona po Italiji.
Nesreča za nesrečo
Že leta 1985, ko se je Branson odločil podreti hitrostni rekord v prečkanju Atlantika, je njegov gliser sredi morja obrnilo na glavo, da so ga morali reševati s helikopterjem. Dve leti pozneje, ko je poskušal z zračnim balonom preleteti Atlantik, se je spet nekaj zalomilo, da ga je moral pred dokončanim izzivom zapustiti, rešil se je s skokom v morje. Zgolj v preteklih šestih mesecih – če štejemu najbolj nedavno nezgodo, ko je s kolesom skoraj poletel v prepad – pa ga je v kristalnih vodah okoli Kajmanskega otočja napadel morski bič, tam si je tudi poškodoval lobanjo, ko je priletel v neprebojna vrata.
