Bil je dobrodušen in debelušen silak, ki je lahko, čeprav se je dolga leta boril s čezmerno težo, vsakogar z lahkoto premlatil. Navduševal je v špageti vesternih in komedijah, polnih akcije in hitrih pesti, najpogosteje s Terenceom Hillom, svojim filmskim partnerjem ob strani. V zasebnosti pa so mu v življenje vnašali radost ne le trije otroci, ki so mu privekali na svet v zakonu z Mario Amato, ampak tudi pet vnukov in šest pravnučkov. Kar je italijanski igralec in filmski ustvarjalec Bud Spencer nadvse cenil in se zavedal, da verjetno živi polnejše in bogatejše življenje kot marsikdo. »Hvala.« To je namreč poslednja besedica, ki jo je v ponedeljek na smrtni postelji šepnil filmski orjak, ko je v svojem 87. letu, obdan z družino, za vselej zaprl oči. »Ciao, Bud Spencer. Neizmerno te imamo radi,« se je s tvitom od filmske legende poslovil italijanski premier Matteo Renzi, zvezdnikovi družini pa je verjetno v uteho, da je odšel v miru in brez bolečin.
Olimpijske igre zamenjal za film
S svojo velikansko pojavo je bil kot naročen za pretepaške filmske akcije s komičnim prizvokom. Pa vendar bi lahko bila pot italijanskega zvezdnika, če bi sledil prvotnim strastem in darovom, precej drugačna. Namesto na velikem platnu bi namreč lahko blestel v športni areni, natančneje v plavalnem bazenu. Že zgodaj je namreč pokazal, da se v vodi znajde kot riba, saj se je leta 1950, ko jih je štel 21, v zgodovino zapisal kot prvi Italijan, ki je 100 metrov v prostem slogu preplaval v manj kot minuti. Kar ga je dve leti pozneje že povedlo na olimpijske igre in še enkrat štiri leta pozneje. Vseeno pa ga je, kljub športnemu udejstvovanju in diplomi iz prava, že v poznih 40. začel mamiti svet filma. A je nato potreboval še dve desetletji, da je vendar doživel velik preboj in se je lahko začel uveljavljati v svetu iluzije in domišljije.
Nerazdružljiva dvojica – Bud in Terence
Bil je izvrsten plavalec in igralec vaterpola. In verjetno gre prav temu zahvala, da ga danes pozna filmska meka. Nad plavalnim šampionom, ki je kot Carlo Pedersoli leta 1929 privekal na svet v Neaplju, a se pozneje preselil v Rim, je bil namreč navdušen režiser Giuseppe Colizzi, ki mu je leta 1967 tudi ponudil vlogo silaka v svojem vesternu God Forgives … I Don’t! (Bog odpušča. Jaz ne!). In Carlo je tam in tedaj začel pisati novo poglavje svojega življenja, svojo filmsko pot. Da bi se dopadel širšemu občinstvu in bi dosegel tudi ameriški trg, je krstno ime zamenjal z umetniškim, pod katerim ga danes pozna ves svet – Bud Spencer. Bud kot poklon najljubši znamki piva Budwiser, z novim priimkom pa se je poklonil filmski legendi Spencerju Tracyju. In njegova zvezda je bila rojena. Predvsem ko je združil moči s Terenceom Hillom, tudi v filmu Trinita, ki se je zavihtel na prestol najbolj dobičkonosnih italijanskih filmov vseh časov.
Bila sta kot brata. Morda sta se kdaj spričkala, si kravžljala živce, a sta vendar vedela, da se vselej lahko zaneseta drug na drugega. Ob tem, da sta v poklicnem sodelovanju nadvse uživala. Tako je Bud opisal svoj odnos s Terenceom, ki naj bi se odslikaval tudi v njunih skupnih filmskih projektih. Teh je bilo več kot 20 in kot nerazdružljiva dvojica sta osvojila srca milijonov.
Prevelik za baletnika se je odločil za politiko
Sprva je Spencer osvojil plavalne vode, si nato podredil velika platna, vmes pa je prijavil tudi več izumov in pridobil licenco za letenje letala in helikopterja. In morebiti je zato v jeseni življenja sklenil, da je napočil trenutek, da osvoji še svet politike. »V življenju sem naredil in dosegel že skoraj vse. Bil nisem le še baletnik, džokej in politik. A ker prva dva poklica zame ne prideta v poštev, se bom vrgel v politiko,« je dejal Spencer, ki pa mu je v kravatarskem svetu nato spodletelo. Leta 2005, ko je kot kandidat stranke Naprej, Italija tedanjega premierja Silvia Berlusconija nastopil na pokrajinski listi v Laziu, namreč ni bil izvoljen. Mu je šla pa bolje od rok dobrodelnost, saj je v karieri podpiral številne otroške dobrodelne organizacije.
