Brigitte Bardot svari pred islamizacijo Evrope

Podobno kot Saganova, avtorica drobne, a kultne knjižice Dober dan, žalost (Bonjour Tristesse), je tudi francoski seks simbol Brigitte Bardot v 50. letih minulega stoletja oral ledino v takrat še hudo zakrknjeni in sramežljivi francoski družbi. Pariz je sicer od nekdaj veljal za prestolnico svobodne ljubezni, a podeželje – in to je bila vsa preostala Francija – je ostalo zadrto. BB je prišla, odvrgla krpice, ponudila telešček, snemala in zmagala. Do nenadnega odhoda po filmu Casanova 73 Rogerja Vadima in Zgodbi o mladih Nine Companeez leta 1973 je posnela več kot 45 igranih filmov, tudi z znanimi režiserji, kot so Malle, Godard, Clouzot ali Molinaro. Na vrhuncu slave se je umaknila v zatočišče, vilo La Madrague blizu Saint Tropeza. Sčasoma se je preoblikovala v domala militantno borko za pravice preganjanih živali, hudo nenaklonjeno tujcem, kar jo je pripeljalo na skrajni desni rob družbe.

Nima dlake na jeziku, pove, kar misli – vedno in povsod, tudi zdaj, ko jih šteje 80. Film In vedno vabi ženska je prišel v kinematografe dve leti po izidu knjige Dober dan, žalost. Čez noč je BB postala najbolj znana Francozinja, njene (pol)gole fotografije z dolgimi svetlimi lasmi so preplavile svet. Postala je javna ženska, vseljudska histerija. O tem noče več govoriti, minulo nedeljo so ji na Azurni obali priredili veliko slavje ob 80-letnici, a je niso zvabili iz zatočišča, kjer tuhta o krivičnem, hudobnem svetu in še bolj hudobnih ljudeh. Nekoč je geslo velike francoske revolucije spremenila v Svoboda, enakost, čutnost! Revolucijo je rjavolaska širila kot svetlolasi vamp, inkarnacija vsega ženskega in sle. Gola je bila senzacija, šok in revolucija. Bosa, našobljenih ustnic, z izzivalno nedolžnim pogledom je osvajala mlado in staro in podirala tabuje. Privoščila si je spolno svobodo, ob jubileju je izšla knjiga neznanih in neobjavljenih fotografij te dobe. BB je bila za moške zakon in vzor dekletom.

Vrtnice iz helikopterja

Večina filmov je pozabljena, povozil jih je čas, redki kot Resnica, Prezir ali Viva Maria (z Jeanne Moreau) so pisali filmsko zgodovino. V njih je oblikovala podobo nove svobodne ženske, svoje sanjsko telo (na meji med ženstvenimi oblinami in deškimi sanjami) je ponudila vsem. Pozneje je povedala, da je ni motilo, ko so jo/ga brezobzirno zlorabili in izkoriščali. Še kot Vadimova žena se je zaljubila v kolega Jean-Louisa Trintignanta, sledil je niz moških, v njem najdemo med drugimi pevca Sacha Distela in Gilberta Becauda ali življenjskega umetnika Sergea Gainsbourga … Potem je dahnila da nemško-švicarskemu plejboju in industrialcu Gunterju Sachsu, ki jo je z rdečimi vrtnicami zasul kar iz helikopterja. Zakon je trajal od leta 1966 do leta 1969. »Veliko in strastno sem ljubila, vendar še premalo!!! To je v moji naravi …« je pred tedni zaupala reviji Paris Match.

Brigitte Anne-Marie Bardot je rojena Parižanka iz katoliške družine – oče Louis Bardot je bil starokopiten industrialec, sestra Mijanou je postala igralka. BB je kmalu po 15. letu postala eden najbolj iskanih pariških modelov. Čutno lepoto, križano z nedolžnostjo radovedne mladenke, je odkril režiser Marc Allegret, njegov sodelavec Roger Vadim jo je zapeljal in decembra 1952 poročil. Z Jeanom Boyerjem je posnela prvi film Le Trou Normand, veliki met ji je uspel štiri leta pozneje. Z Vadimom je hitro končala, noseča BB se je leta 1959 poročila z igralcem Jacquesom Charrierem in rodila sina Nicolasa, ki je odraščal pri starih starših in očetu, zdaj pa živi na Norveškem. Vse bolj se je posvečala živalim, boj za njihove pravice se je začel že leta 1968, ko jo je angažirana pisateljica Margueritte Yourcenar pridobila za akcije proti lovu na tjulnje v Kanadi, čeprav je BB v tistem času gola pozirala v krznu. Že tri leta pluje po svetovnih morjih okoljevarstvena ladja, ki nosi njeno ime.

Mati Tereza štirinožcev

Že dolgo živi obdana z živalmi v vili na Azurni obali, ustanovila je sklad za reševanje in pomoč živalim sveta. Poudarja, da je s tem uresničila željo iz otroštva, ko je kot majhna deklica želela postati balerina in živeti na veliki kmetiji, kjer bi skrbela in negovala bolne in stare živali. »Trpljenje živali me najbolj prizadene, smisel življenja je v boju proti njihovemu trpinčenju!« še dodaja. Uporablja svojo nekdanjo slavo, tudi ko toži francosko kmetijsko ministrstvo za umazane in nečloveške praktike v klavnicah. Ko so usmrtili dva cirkuška slona, češ da imata tuberkulozo, je zagrozila, da bo zapustila Francijo. Ob visokem življenjskem jubileju si je od predsednika Hollanda zaželela, da bi zaprli vse konjske mesarije. Mnoge bega to, da je simpatizerka Front Nationala in ekstremne desnice, sovraži homoseksualce, brezdomce in pribežnike. Velikokrat je morala na sodišče, prepričana je, da lahko Francijo pred potopom reši zgolj Devica Orleanska 21. stoletja – Marie Le Pen.

Bolj odbija 
kot privlači

Njen mož Bernard d'Ormale je vodilni politik desnice, pred dvema desetletjema je ustanovil ekstremni časnik Nation & Europa, v njem že dolgo opozarjajo na islamizacijo in tožijo, da so tujci v lastni deželi. BB je objavila knjigo Krik v tišini, ki svari pred islamizacijo stare celine, napada sodobno umetnost in arhitekturo, pomehkužene moške, hitro hrano … Bardoteva je bila tudi glasbenica, saj je posnela okoli 80 pesmi, tudi tisto o harleyju davidsonu iz leta 1967, manj znano je, da je z Gainsbourgom pela prvo različico škandalozne Je t'aime … moi non plus (objavili so jo šele leta 1986, od leta 2006 je dostopna na internetu), a se je iz uvidevnosti do Sachsa umaknila, zastokala jo je Jean Birkin.